KLJUB VSEMU REČI ŽIVLJENJU DA
Viktor E. Frankl
25,00 €
ČETRTI NATIS DRUGE, PRENOVLJENE IZDAJE
Iz pekla holokavsta – pričevanje upanja
»Bil sem povsem ›običajen‹ zapornik – nič več kot zgolj številka 119–104.« Viktor E. Frankl (1905–1997), utemeljitelj logoterapije ali tretje dunajske psihoterapevtske šole, poroča o edinstveni izkušnji psihologa, ki je svojo znanstveno metodo preizkusil in potrdil na lastni koži. Ob njegovih zapisih o razčlovečenosti življenja v koncentracijskem taborišču nam v vsej jasnosti prikaže vprašanja o smislu, človečnosti in neodtujljivi temeljni človekovi svobodi, na katera vsakdo izmed nas – vede ali nevede – odgovarja s svojim življenjem.
Avtor v tem izjemnem delu opisuje doživljanje taboriščnega razčlovečenega življenja skozi oči psihologa, utemeljitelja tretje dunajske psihoterapevtske šole, imenovane logoterapija, ki postavlja logos – smisel kot temeljno življenjsko vodilo. Njegovo pričevanje ni prvenstveno pričevanje o okrutnosti koncentracijskih taborišč, temveč avtor v njem poda svojo življenjsko filozofijo.
Kaj stori človek, ko nenadoma spozna, da razen »golega življenja« nima več kaj izgubiti? Lakota, poniževanje, strah in globoka občutja jeze in krivice pa tudi v najhujših okoliščinah postanejo znosni, ko si v spomin prikliče podobe ljubljenih oseb, ob ujeti lepoti trenutka, npr. ob pogledu na drevo v zahajajočem soncu.
Če je življenje smiselno, potem sta smiselna tudi trpljenje in umiranje, trdi Frankl. Vendar mora vsak človek smisel svojega življenja najti sam. Tudi v taboriščnih razmerah se je izkazalo, da je človeku vselej dostopna tista poslednja svoboda, da zavzame svoje stališče do okoliščin, na katere sicer ne more vplivati. Prenekateri ljudje so tudi v tistem nečloveškem okolju dokazali, da se je človek zmožen dvigniti nad svojo usodo. Avtorja pa kot psihiatra zanima, kako naj ljudem pomaga doseči to sposobnost.
Za razliko od številnih eksistencialistov Frankl ni ne pesimističen ne protiverski. Prav nasprotno: izkusil je najhujše trpljenje in največje zlo, a kljub temu poln upanja upira pogled v človekovo zmožnost preseganja usodnosti. Drobna in najširši javnosti namenjena knjižica prinaša napeto pripoved in tudi za naš čas prepotrebno pričevanje, ki se loteva ključnih vprašanj človekovega obstoja.
Bolj ali manj vse, kar nas je bilo na transportu, je zajela utvara o pomilostitvi, ki človeku prišepetava, da se bo navsezadnje morda vse dobro izteklo. Še vedno nismo mogli dojeti, v čem je smisel tistega, kar se je zgodilo po prihodu; posvetilo se nam je šele zvečer. Naročili so nam, naj pustimo vso prtljago v vagonih, izstopimo ter se, moški posebej in ženske posebej, postrojimo v kolono in zatem zakorakamo mimo višjega esesovskega oficirja. Začuda sem bil tako drzen, da sem kljub ukazu vzel s seboj svojo vrečko za malico, ki sem jo, kolikor sem mogel spretno, skril pod plašč. Vidim, kako se moja kolona, moški za moškim, pomika proti esesovskemu oficirju. In pri sebi tehtam: če bo opazil težko vrečko, ki me vleče v eno stran, bom deležen najmanj klofute, s katero me bo pahnil v blato; to izkušnjo sem imel že od drugje … Bolj ko sem se bližal temu moškemu, sem se nagonsko držal čedalje bolj pokonci, samo da ne bi opazil, da skrivam nekaj težkega. In že stoji pred mano: visok, vitek, brhek, v brezhibni in bleščeče čisti uniformi – eleganten, negovan človek, vzvišen do nas, siromakov, ki smo bili vsi do zadnjega neprespani in zanemarjenega videza. Brezbrižne drže, podpirajoč si desni komolec z levico, s kazalcem dvignjene desne roke pa s skrajno varčno kretnjo pomigne zdaj levo zdaj desno – veliko pogosteje desno … Nihče od nas ni niti slutil, kaj pomeni ta drobni gib človekovega kazalca – zdaj levo, zdaj desno, veliko pogosteje desno. Nato pridem na vrsto jaz.
(Str. 21)






