Mohorjeva danes

Prva slovenska založba Celjska Mohorjeva družba danes sodi med večje in klasične slovenske založbe. S svojo ekipo deluje v dveh enotah, v Celju in Ljubljani.

V najožjem središču knežjega mesta je na Prešernovi ulici 23 v Celju pravni sedež Društva Mohorjeva družba in podjetja Celjska Mohorjeva družba, d. o. o. Tu delujejo uprava, komercialni in finančno-računovodski sektor, uredništvo in tehnična priprava za tisk. Mohorjeva knjigarna na istem naslovu slovi po prijaznih in ustrežljivih sodelavkah, z literarnimi ustvarjalci pa se obiskovalci radi družijo v naši prijetni Mohorjevi dvoranici, kjer si je mogoče ogledati tudi razstavo o zgodovini najstarejše slovenske zložbe in glavni arhiv.

V središču Ljubljane, na Nazorjevi 1, se v prostorni Knjigarni Celjske Mohorjeve odvijajo številne dopoldanske prireditve, druženja z literarnimi ustvarjalci in sodelavci. Knjigarna je postala prostor kulturnega in družbenega dogajanja in živo srečališče ljubiteljev literature. Tu deluje del komercialnega sektorja – veleprodaja. Prijazne sodelavke vam svetujejo tudi pri izbiri darilnega programa.

Celjska Mohorjeva družba danes sodi med osem največjih slovenskih založb s tradicionalnim knjižnim programom in širokim diapazonom knjižnih izdaj: slovensko leposlovje in prevodi tujega leposlovja, otroška in mladinska književnost, strokovna literatura najrazličnejših strok, priročniki z mnogih področij, učbeniki, muzikalije, periodika … Od leta 1998 izdajamo tudi najstarejšo slovensko literarno revijo Zvon, ki je samo za 19 let mlajša od Mohorjeve.

Pri Celjski Mohorjevi družbi knjige izdajajo vrhunski slovenski avtorji: Alojz Rebula, Tone Pavček, Saša Vuga, Žarko Petan, Zorko Simčič, Neža Maurer, Janez Menart … Zato ni naključje, da je tudi Mohorjeva ovenčana z nagrado kresnik (Alojz Rebula: Nokturno za Primorsko), z Veronikino pesniško nagrado (Tone Pavček: Ujedanke) in tudi z odličjem za mladinsko delo (Bina Štampe Žmavc: Živa hiša) ter obiljem zlatih hrušk.

Svetovna literatura je v programu Celjske Mohorjeve družbe prisotna z najatraktivnejšimi literarnimi nagrajenci, ki prejemajo Nobelove, Goncourtove in Bookerjeve nagrade: od Hesseja do Coetzeja, od Gaudeja do Morissonove, da ne pozabimo omeniti popularne italijanske avtorice Susane Tamaro in bavarskega sodobnega klasika Patricka Sueskinda. Kulturna javnost spoznava sodobne pisatelje španske, portugalske, češke in mehiške literature (Fuentesa, Molino). Tu so še izdaje svetovnih klasikov: krščanski ep Dantejeve Božanske komedije in zbrana dramska dela velikega Thomasa Stearnsa Eliota.

Slovenci ne bodo nikoli mogli mimo priznanja Mohorjevi, ki je izdala celotnega Kocijančičevega Platona s komentarji, ovenčanega s Sovretovo prevajalsko nagrado; po zajetnosti je primerljiv kar z nepozabnimi Lampe-Krekovimi Zgodbami Svetega pisma iz prehoda v 20. stoletje.

Na osnovi dolgoletnih priprav stopa v javnost izdajateljski načrt, ki bo presegel desetletja: Slomškovo zbrano delo v uredništvu dr. Matije Ogrina iz ZRC SAZU, sicer vodje projekta znanstvenokritičnih izdaj v elektronskem mediju. S številnimi sodelavci zagotavlja, da dobiva Slomšek pravo mesto v slovenski kulturni zgodovini. Hkrati pa Slomškova zbrana dela pomenijo edinstveno metodološko novost tudi v svetovnem merilu, namreč s sočasno elektronsko izdajo na medmrežju, namenjeno znanstveni rabi, z objavo vseh različic, faksimilov, opomb in komentarjev.

Mohorjeva gradi slovensko nacionalno identiteto na širokem področju kulture in znanosti, pri čemer se odpira najširšemu krogu ne glede na generacijsko, nazorsko in politično različnost. Pri izvajanju svojega poslanstva tako sodeluje z najuglednejšimi znanstvenoraziskovalnimi, kulturnimi, vzgojnimi in drugimi podobnimi institucijami, vladnimi in nevladnimi organizacijami ter strokovnjaki iz Slovenije in tujine.

Poleg izdajanja publikacij Mohorjeva organizira znanstvena in strokovna srečanja, kulturne in izobraževalne prireditve, okrogle mize, delavnice, radijske oddaje, permanentno izobraževanje, sodeluje pri projektu Slomškovega bralnega priznanja in  s tem dejavno izpolnjuje namene in cilje, določene v svojih aktih.

Tako je mladi duhovnik Anton Martin Slomšek (1800–1862) spodbujal slovenske bogoslovce že dobrih dvajset let, preden sta njegova prijatelja kaplan Andrej Einspieler (1813–1888) in slavist Anton Janežič (1818–1869) skupaj s somišljeniki 27. julija 1851 v Celovcu javno naznanila ustanovitev Družtva, ktero bode dobre bukve za Slovence izdajalo in jih med njimi razširjevalo. Za zavetnika so si izbrali oglejskega sv. Mohorja, ki so ga takrat častili po vsem slovenskem ozemlju kot najstarejšo pričo krščanstva na naših tleh.

Že v prvih letih si je odbor prizadeval, da bi dobil dobre rokopise in jih je tudi pošteno plačeval. Leta 1862 je razpisal nagrade za poslana nova besedila, in sicer za povest, izvirno ali prevedeno, za zgodovinsko besedilo in za naravoslovno študijo. Vsa so morala biti napisana za preproste bralce. Prva “darila”, kakor so imenovali nagrade, so dobili Janez Cigler, Filip Jakob Kafol, Fran Erjavec, Josip Jurčič (za Jurija Kozjaka).

Obsežna dela so pri Mohorjevi od vsega začetka izdajali v snopičih: vsako leto nekaj tiskarskih pol, ki so jih naročniki skrbno hranili in jih dali vezati, ko je bil spis končan. Tako je izhajala Staretova Občna zgodovina, še pred njo pa Življenje svetnikov, Kristusovo življenje in druge knjige, proti koncu zlasti Grudnova in Malova Zgodovina slovenskega naroda.

Težke dneve je Mohorjeva doživljala ob razpadu avstro-ogrske monarhije, takoj potem, ko je doživela svoj številčni vrh. Slovenci po letu 1918 niso več živeli v eni državi, na Koroškem so se začeli nemiri, ki so pripeljali do plebiscita, prometne zmede so marsikateremu zvestemu mohorjanu preprečile, da bi dobil naročene knjige. Vojska generala Rudolfa Maistra je pred umikom iz Celovca svetovala vodstvu Družbe, naj se s tiskarno in z zalogo knjig začasno umakne na Prevalje, na skrajni vzhodni del Koroške, ki je bil že trdno v novi slovanski državi, bodoči Jugoslaviji. Tako se je Mohorjeva pod vodstvom ravnatelja svoje tiskarne, duhovnika Josipa Zeichna (1874–1939), skupaj s stroji, z materialom in osebjem julija 1919 po železnici odselila na Prevalje. Koroški plebiscit oktobra 1920 se je za Slovence izšel neugodno, gonja proti Slovencem ni ponehala in tako si je Mohorjeva morala urediti vsaj začasen dom na Prevaljah. Število udov je padlo pod polovico (leta 1925 jih je bilo 38.093) tudi zato, ker Goriška in Koroška nista bili več v isti državi.

Že v času, ko je bila Mohorjeva na Prevaljah, so bili goriški Slovenci prisiljeni ustanoviti lastno Goriško Mohorjevo družbo (1924), če so si hoteli oskrbeti slovenske knjige. Fašizem je namreč že v prvih dveh letih vladanja prepovedal uvoz mohorjevk in drugih slovenskih knjig iz Jugoslavije.

Ker vrnitev v Celovec ni bila mogoča, so odborniki Mohorjeve družbe iskali drug primeren kraj, ki bi Družbi omogočal razvoj in nadaljevanje začetega dela. Odločili so se za Celje, skoraj geografsko središče Slovenije. Tako je Družba od oktobra do decembra 1927, zopet pod vodstvom ravnatelja Josipa Zeichna, vse svoje imetje na 38 vagonih preselila v knežje mesto Celje.

Ob nameravani preselitvi Mohorjeve s Prevalj v Celje leta 1926 je celjska mestna občina, kjer je vladala Samostalna demokratska stranka, odklonila koncesijo za Mohorjevo tiskarno v Celju. Hinko Smrekar je to upodobil v karikaturi: celjski mestni policaj prepoveduje vstop v mesto vlačugi, tatu in razbojniku ter sv. Mohorju. Šele pritožba na velikega župana v Mariboru je zalegla, da se je Mohorjeva 1927 lahko preselila v Celje.

Vodstvo se je že leta 1922 odločilo, da zaradi oddaljenosti Prevalj preseli uredništvo mohorskih knjig v Ljubljano. Trnovski župnik Fran Saleški Finžgar (1871–1962), priznan pisatelj, je kot urednik in kmalu tudi kot tajnik (1923–1952) dosegel, da se je izdajanje knjig popolnoma prenovilo. Mohorjeva je začela izdajati mesečni družinski list Mladika (1923), hkrati je Finžgar zasnoval tudi izdajanje doplačilnih knjig poleg tradicionalne Redne zbirke s Koledarjem. Za mohorjane na avstrijskem Koroškem so od 1929 do 1940 tiskali Koledar posebej kot koroško izdajo, vsebina pa je bila v glavnem ista kot za domače naročnike.

Družba sv. Mohorja je ves čas ostajala enovita, v odboru so bili še vedno koroški člani, ki so se udeleževali sej do Hitlerjeve zasedbe Avstrije 1938. Tega leta so se zastopniki z obeh strani državne meje dogovorili za nova skupna pravila, ki so bila deloma različna za Celovec in Celje, dogovorjen pa je bil skupni nadzorni odbor. Za celovško Mohorjevo, ki v tem času založniško ni delovala, jih je potrdil celovški škof (upravitelj) dr. Rohracher. Pravila in vodila Družbe sv. Mohorja v Celju, ki je v tem času doživela enega svojih vrhuncev, pa je potrdil lavantinski škof Ivan Jožef Tomažič. Koroški duhovnik dr. Josip Zeichen je kot ravnatelj celjske tiskarne do 1933 osebno združeval vse Slovence pod Mohorjevo streho. Ko je leta 1939 na Koroškem umrl, je bil to nekakšen simbol, da je povezave konec, saj je 22. maja 1940 nacistična oblast prepovedala Družbo v Celovcu in pozneje celo vknjižila njeno premoženje kot lastnino nemškega rajha.

V matični Sloveniji je pod Finžgarjevim vodstvom število mohorjanov raslo in leta 1931 doseglo nov višek: 61.848 udov. Med letoma 1930 in 1941 je Mohorjeva v Celju postala zelo pomembna založnica vsakovrstnih slovenskih knjig. Ni mogoče prezreti nad 120 zvezkov Mohorjeve knjižnice, 20 zvezkov Cvetja iz domačih in tujih logov, zbirke Cerkvenih očetov izbrana dela, vrste pomembnih izdaj v okviru Znanstvene knjižnice (Leonida Pitamica Država, (1927), Andreja Gosarja Za nov družabni red (1933–1935), Viktorja Korošca in Gregorja Kreka učbeniki o rimskem pravu (1936–1941); Avgusta Pirjevca priročnik Knjižnice in knjižničarsko delo). Največji načrt je Mohorjeva hotela uresničiti z velikopotezno Mohorjevo občo zgodovino, od katere je leta 1939 izšla samo Sovretova knjiga (druga v zbirki) Stari Grki, pa še od te je velik del naklade ob nemški zasedbi Celja končal v papirnici.

Delo, ki so ga pred drugo svetovno vojno za izdajanje Mohorjevih knjig opravljali v Ljubljani, je bilo odločilno za to, da je po nemški okupaciji Celja – aprila 1941 so Nemci zasedli Mohorjevo tiskarno, zaloge knjig pa so odpeljali v papirnico v Radeče – Družba vsaj delno živela. Ob podpori ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana in požrtvovalnem delu urednika Finžgarja je za vsako vojno leto je izšel vsaj skromen Koledar, vseh knjig pa je Družba v Ljubljani izdala 31.

Odborniki so s tajnikom Finžgarjem takoj po vojni načrtovali oživitev dela Družbe v svobodni domovini; upali so, da bo število Mohorjanov v svobodi doseglo 100.000. Javne izjave Prežihovega Voranca, da brez Mohorjeve ne bi postal pisatelj, in predsednika vlade Borisa Kidriča o koristnosti Mohorjeve so podpirale optimizem odbornikov. Res je prvi Koledar za 1946 v treh natisih dosegel naklado 97.000 izvodov, večernice pa 77.000. Res je bilo število udov leta 1948 celo 70.233, toda v naslednjih letih je deklarirano “pomanjkanje papirja” omejevalo naklade. Tako so “pomanjkanje papirja” in težave s tiskarno povzročili, da je bilo v letih 1949–1951 udov navidezno samo 40.000. Zmeda med naročniki in težave odbora so se povečale, ko so leta 1947 v Ljubljani ustanovili zadrugo: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, tiskovna in produktivna zadruga v Celju, ki je začela delovati vzporedno s cerkveno bratovščino Družbo sv. Mohorja. Nova zadruga je začela izdajati vrsto knjig, ki niso bile vse v duhu Mohorjeve družbe, ustvarjale pa so videz, da izhaja veliko raznovrstnih mohorskih knjig. Da je bila zmeda med mohorjani velika, razodevajo oglasi v letnem Koledarju Družbe, da je treba Zadružne knjižne izdaje naročati in plačevati posebej. S takšnimi in podobnimi pritiski (hišne preiskave, zasliševanja, sodni postopki) je nova oblast zavirala delo Mohorjeve družbe in skušala omajati zaupanje slovenskih kristjanov vanjo.

Tudi pravni položaj Mohorjeve družbe je bil po vojni dobrih trideset let nedorečen. Status cerkvene bratovščine je bil za državni pravni sistem nesprejemljiv, zato se je leta 1955 preimenovala v Založniško podjetje Mohorjeva družba, ki ga je formalno ustanovila “skupina občanov”, deset nekdanjih odbornikov s Finžgarjem na čelu. Po novih pravilih je izbiral knjige za izdajo poseben Založniški svet, v katerega je člane imenoval Svet za prosveto in kulturo pri vladi Ljudske republike Slovenije. V tem Svetu so bili kristjani in komunisti, da bi bila zagotovljena zveza s Slomškovim izročilom in hkrati “družbeno koristna vloga” Mohorjeve družbe v novih časih. Urednik in ravnatelj (direktor podjetja) dr. Stanko Cajnkar je moral skrbeti za ravnotežje med obema stališčema. V tem času (med 1956 in 1967) se je gibalo število Mohorjanov okrog 80.000, vsaj Koledarjev je bilo vsako leto tiskanih toliko. Pripraviti je bilo treba tudi celo vrsto samoupravnih aktov, ki pa niso bili nikoli sprejeti. Leta 1968 so se s posebnim pismom tudi slovenski škofje zavzeli za prenovitev Družbe in začelo se je prizadevanje, da bi Mohorjevo preoblikovali v društvo. Toda šlo je počasi, šele občni zbor 9. junija 1976 je sprejel nova društvena pravila, ki so bila po dolgih usklajevanjih z državno zakonodajo potrjena 1980. Tako je bila Mohorjeva družba 6. maja 1980, po skoraj 130 letih, spet vpisana v register društev.

Na Koroškem (v Avstriji) je v začetku 1946 vodstvo Družbe sv. Mohorja s predsednikom Valentinom Podgorcem doseglo, da je državna policija v Celovcu priznala obstoj Družbe, vzela na znanje provizorični odbor in naročila razpis občnega zbora in volitev novega odbora. Družba je spet postala lastnica podržavljenih nepremičnin. Za božič 1947 so pripravili izid Koledarja za leto 1948 in Večernice Vsem, ki so trpeli, in to kljub nasprotovanju Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško. Decembra je prišla v Celovec delegacija odbora Mohorjeve družbe iz Celja, predlagali so sporazumno sodelovanje in da bi prav tako kot pred vojno tudi zdaj tiskali skupne knjige v Celju in jih pošiljali na Koroško. Tega celovški zastopniki niso sprejeli, saj so bili skrajno nezaupljivi do celjske Mohorjeve, ki je kot krščanska organizacija v novi Jugoslaviji lahko delovala le pod občutnim pritiskom komunističnega režima. Spomladi 1948 je bil izvoljen novi odbor, ki ga je kot pokrovitelj potrdil celovški škof dr. Köstner. Ameriški Slovenci so na pobudo frančiškana p. Odila Hajnška zbrali denar za nakup tiskarskih strojev, na katerih so začeli tiskati avgusta 1951. Obnovljena celovška Mohorjeva je v prihodnjih letih svojo dejavnost močno razvejala (šolstvo, vzgoja, gospodarske dejavnosti) in tako postala najpomembnejša organizacija koroških Slovencev. Nova pravila so 16. maja 1991 uvedla tudi nov naziv: Mohorjeva družba v Celovcu (Hermagoras Verein in Klagenfurt).

Kot že omenjeno, so v Gorici 1924 ustanovili Goriško Mohorjevo družbo, ker zaradi rastočega fašističnega nasilja niso mogli redno in brez nevarnosti dobivati knjig iz Celja. Po zadnjem predvojnem lastnem Koledarju za leto 1940, ki so ga 1939 natisnili v Trstu, in štirih knjigah, od katerih pa so eno oblasti zaplenile, je brez formalne ukinitve Goriške Mohorjeve družbe nastal presledek do zadnjega vojnega leta 1944, ko so v Ljubljani natisnili Koledar za leto 1945, nato pa v Gorici še Koledarja za 1946 in 1947. Nadaljnje izhajanje so povezali s celovško Mohorjevo, ki je tiskala v bistvu isti koledar za obe “sestri”, le del strani je bil v obeh izdajah drugačen. Leta 1960 sta obe Družbi začeli tiskati vsaka svoj Koledar v celoti, kar nadaljujeta še zdaj.