VOLJA DO SMISLA
Osnove in raba logoterapije
Viktor E. Frankl
19,50 €
Človekova usmerjenost k smislu je zanesljiva smernica njegovega življenja
V logoterapiji gre vedno za osebna, zelo bivanjska srečanja v odnosih, v katere smo vpeti. Logoterapija izhaja iz samopresežne lastnosti človeškega bivanja; človek je bitje, ki sega dlje od samega sebe. Ne zadovolji se z voljo do uživanja ali z voljo do moči; človeškost in dostojanstvo posameznika prideta najbolj do izraza v njegovi volji do smisla.
Franklova knjiga Volja do smisla ni le strokovni prikaz logoterapije, ampak bi ji lahko rekli kar učbenik življenja. Že v predgovoru avtor pojasni, kako je besedilo nastalo, in bralca popelje skozi osnovna načela logoterapije. Samopreseganje izhaja iz duhovne notranjosti, kjer se človek dvigne nad telesno in duševno razsežnost. Samopreseganje je zato specifično človeška razsežnost. Duhovna razsežnost je torej predvsem antropološka in ne teološka razsežnost, čeprav logoterapija uporablja tudi vest kot edinstveno človekovo zmožnost, ki omogoča vrednotenje lastnih dejanj. Svoboda kot osnovni steber logoterapije pomaga človeku razumeti, da ni determiniran z osebno zgodovino in z življenjskimi okoliščinami. Do okoliščin, v katere je bil vpet, namreč lahko zavzame stališče. To seveda ne pomeni, da ga te okoliščine niso oblikovale, pomeni pa, da ne odločajo nujno o njegovem sedanjem položaju ali o prihodnosti. Kot posamezniki se vedno lahko odločamo, ali bomo pritiskom okolice popustili – ali pa bomo te pritiske sprejeli kot izziv. Zdrava mera napetosti, ki jo povzroča usmerjenost k izpolnitvi smisla, je nujna za duševno zdravje. Usmerjenost k smislu ohranja zdravje in podaljšuje življenje, to kaže že vsakdanja izkušnja. Posamezniki, ki se odgovorno lotevajo življenjskih izzivov, ne zapadejo v tako imenovano bivanjsko praznino, kjer je prostor za dolgčas, malodušje in naveličanost, ampak težijo k temu, da s svojimi odnosi in s svojimi deli osrečujejo druge.
Volja do smisla je dosegla večmilijonsko naklado in je bila uvrščena na seznam desetih najvplivnejših knjig v Ameriki.
Priporočamo tudi delo istega avtorja KLJUB VSEMU REČI ŽIVLJENJU DA.
Danes je izziv psihiatriji tisto, čemur pravim bivanjska praznota.
Vedno več pacientov toži o občutku praznote in nesmiselnosti, o katerem se mi zdi, da je posledica dveh dejstev. V nasprotju z živalmi človeku nagoni ne narekujejo, kaj mora delati. Pogosto še tega ne ve, kaj si v bistvu želi delati. Namesto tega si bodisi želi delati, kar delajo drugi ljudje (konformizem), ali pa dela, kar od njega želijo drugi ljudje (totalitarizem).
Upam, da bom bralcu uspešno predstavil tole svoje prepričanje: čeprav se tradicije sesuvajo, življenje vsebuje smisel prav za vsakega posameznika, še več, ta smisel ohranja dobesedno do zadnjega diha. In psihiater lahko pokaže svojemu pacientu, da življenje nikoli ne izgubi smisla. Seveda pacientu ne more pokazati, kaj je ta smisel, pač pa mu lahko dobro pokaže, da je smisel in da ga življenje vsebuje: da ne glede na okoliščine ostaja smiselno. Kot uči logoterapija, je mogoče celo tragične in negativne podobe življenja, na primer neizogibno trpljenje, spremeniti v človeški dosežek, če se postavimo na pravo stališče do svoje težave. V nasprotju z večino eksistencialističnih miselnih šol logoterapija nikakor ni pesimistična, ampak realistična, ker se sooča s tragično trojko človeškega bivanja: bolečino, smrtjo in krivdo. Logoterapijo imamo upravičeno lahko za optimistično, ker kaže pacientu, kako spremeniti obup v zmagoslavje.
V času, kakršen je naš, ko izginjajo tradicije, mora videti psihiatrija svojo glavno nalogo v tem, da človeka oskrbi z zmožnostjo, da najde smisel. V času, ko se zdi, da je deset Božjih zapovedi za veliko ljudi izgubilo svojo brezpogojno veljavo, se mora človek naučiti, da prisluhne deset tisoč zapovedim, ki tičijo v deset tisoč situacijah, iz katerih sestoji njegovo življenje. Kot upam, bo bralec v tem pogledu ugotovil, da logoterapija ustreza potrebam tega trenutka.
Viktor E. Frankl, dr. med., dr. phil.
Dunaj, Avstrija