KLJUB VSEMU REČI ŽIVLJENJU DA
Viktor E. Frankl
Kratka predstavitev (178 KB)19,50 €
Iz pekla holokavsta – pričevanje upanja
»Bil sem povsem ›običajen‹ zapornik – nič več kot zgolj številka 119–104.« Viktor E. Frankl (1905–1997), utemeljitelj logoterapije ali tretje dunajske psihoterapevtske šole, poroča o edinstveni izkušnji psihologa, ki je svojo znanstveno metodo preizkusil in potrdil na lastni koži. Ob njegovih zapisih o razčlovečenosti življenja v koncentracijskem taborišču nam v vsej jasnosti prikaže vprašanja o smislu, človečnosti in neodtujljivi temeljni človekovi svobodi, na katera vsakdo izmed nas – vede ali nevede – odgovarja s svojim življenjem.
Avtor v tem izjemnem delu opisuje doživljanje taboriščnega razčlovečenega življenja skozi oči psihologa, utemeljitelja tretje dunajske psihoterapevtske šole, imenovane logoterapija, ki postavlja logos – smisel kot temeljno življenjsko vodilo. Njegovo pričevanje ni prvenstveno pričevanje o okrutnosti koncentracijskih taborišč, temveč avtor v njem poda svojo življenjsko filozofijo.
Kaj stori človek, ko nenadoma spozna, da razen »golega življenja« nima več kaj izgubiti? Lakota, poniževanje, strah in globoka občutja jeze in krivice pa tudi v najhujših okoliščinah postanejo znosni, ko si v spomin prikliče podobe ljubljenih oseb, ob ujeti lepoti trenutka, npr. ob pogledu na drevo v zahajajočem soncu.
Če je življenje smiselno, potem sta smiselna tudi trpljenje in umiranje, trdi Frankl. Vendar mora vsak človek smisel svojega življenja najti sam. Tudi v taboriščnih razmerah se je izkazalo, da je človeku vselej dostopna tista poslednja svoboda, da zavzame svoje stališče do okoliščin, na katere sicer ne more vplivati. Prenekateri ljudje so tudi v tistem nečloveškem okolju dokazali, da se je človek zmožen dvigniti nad svojo usodo. Avtorja pa kot psihiatra zanima, kako naj ljudem pomaga doseči to sposobnost.
Za razliko od številnih eksistencialistov Frankl ni ne pesimističen ne protiverski. Prav nasprotno: izkusil je najhujše trpljenje in največje zlo, a kljub temu poln upanja upira pogled v človekovo zmožnost preseganja usodnosti. Drobna in najširši javnosti namenjena knjižica prinaša napeto pripoved in tudi za naš čas prepotrebno pričevanje, ki se loteva ključnih vprašanj človekovega obstoja.
Navsezadnje se izkaže, da je to, kar se s človekom zgodi v njegovi notranjosti, in kar iz človeka na videz »naredi« taborišče, pravzaprav posledica notranje odločitve. Načeloma se lahko torej vsakdo, pa četudi v tovrstnih okoliščinah, nekako odloči, kako se bo – v duhovnem pogledu – zasukal v taborišču: bo postal tipičen »interniranec« ali pa nekdo, ki tudi tu ostane človek in ohrani človeško dostojanstvo.
Dostojevski je nekoč rekel: »Bojim se samo enega – da ne bi častno prenesel svojega trpljenja.« Njegove besede so človeka neizogibno večkrat prešinile, ko je spoznal tiste mučenike, ki so s svojim vedenjem v taborišču, s svojim trpljenjem in smrtjo izpričali to dvomljivo poslednjo in neuničljivo notranjo svobodo človeka. Ti bi o sebi nedvomno smeli zatrditi, da so »častno prenesli svoje trpljenje«. S tem so dokazali, da pravo trpljenje pomeni dosežek, da predstavlja notranji uspeh. Človekova duševna svoboda, ki mu je ni mogoče vzeti do njegovega zadnjega diha, mu omogoča še v tem zadnjem dihu najti priložnost, da svoje življenje oblikuje smiselno.
Smiselno namreč ni samo takšno dejavno življenje, v katerem je človeku dano, da ustvarjalno uresničuje svoje vrednote; in smiselno ni le življenje, ki ga užiješ, torej življenje, ki človeku omogoči izpolnitev v doživetju lepote, umetnosti ali narave; smisel ohrani tudi življenje, ki človeku komaj še ponudi kakšno priložnost – denimo, v koncentracijskem taborišču –, da bi bil ustvarjalen ali da bi vrednote uresničil z neposrednim doživljanjem, temveč mu dopusti zgolj poslednjo možnost, in sicer, življenje osmisliti tako, da do te nasilne zunanje omejitve svojega bivanja zavzame določeno držo. Življenje, v katerem bi bil ustvarjalen ali pa bi ga užil, mu je že dolgo onemogočeno. Toda smisla nima samo ustvarjalno ali doživljajsko polno življenje, kajti: če ima življenje sploh kakršenkoli smisel, tedaj ima nedvomno smisel tudi trpljenje. Trpljenje pač spada k življenju – prav tako kot usoda in smrt. Šele stiska in smrt človeško bivanje zaokrožita v celoto.
Medtem ko je večino taboriščnikov skrbelo: ali bomo preživeli internacijo? – kajti če je ne bomo, vse to trpljenje nima nikakršnega smisla –, se je vprašanje, ki je pestilo mene, glasilo drugače: ima vse to trpljenje, to umiranje vsevprek, kakršenkoli smisel? Kajti če ga nima, tedaj navsezadnje prav tako nima smisla, da se živ vrneš iz internacije. Če bi bil namreč smisel življenja odvisen od tega, ali taborišče preživiš ali ne, če je smisel odvisen od tega, ali se te bo to naključje usmililo ali ne, tedaj življenje ne bi bilo vredno, da ga sploh živiš.
Usoda – darilo
V načinu, na kakršnega človek sprejme svojo neizogibno usodo, in s to usodo vred trpljenje, ki mu je naloženo, se tudi v najtežjih razmerah in tudi do poslednje minute razkrije kopica možnosti, da to življenje osmisliš.
Vse je odvisno od tega, ali človek ostane pogumen in srčen, dostojanstven in nesebičen, ali pa v tem skrajno zaostrenem boju za preživetje pozabi na svojo človečnost in se docela spremeni v čredno žival, na kakršno nas spominja psihologija taboriščnika – od tega je odvisno, ali uresniči ali pa zaigra dragocene možnosti, ki sta mu jih ponudila njegov mučni položaj in njegova težka usoda – in od tega je tudi odvisno, ali je »častno
prenesel svoje trpljenje«.
Knjige istega avtorja
ČLOVEKOVO ISKANJE NAJVIŠJEGA SMISLA
Viktor E. Frankl
PRESLIŠANI KRIK PO SMISLU
Viktor E. Frankl
ZDRAVNIK IN DUŠA
E. Viktor Frankl
VOLJA DO SMISLA
Viktor E. Frankl
