ISKANJE BOGA IN VPRAŠANJE SMISLA
Pinchas Lapide, Viktor E. Frankl
Frankl - Lapide, 2025 - Iskanje Boga in vprasanje smisla - PL (332 KB)25,00 €
Različne smeri na večni poti iskanja resnice
Kaj ostane človeku, ko se svet podre in odgovorov ni? V tem iskrenem srečanju dveh izjemnih mislecev – psihiatra, ki je preživel koncentracijska taborišča, in teologa, ki išče smisel v veri – se odpira pogovor o življenju, odgovornosti in upanju. Je mogoče verovati po trpljenju? Je smisel nekaj, kar najdemo – ali nekaj, kar ustvarimo? Dialog odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov, a prav v tem je njegova moč.
V tej izjemni knjigi se srečata Viktor Frankl, nevrolog, psihiater, filozof, utemeljitelj logoterapije in preživeli holokavsta, ter Pinchas Lapide, judovski teolog in zgodovinar, v odkritem pogovoru o Bogu, veri, trpljenju in smislu. Sprašujeta se, kako človek po katastrofi, kot je bil Auschwitz, sploh še lahko veruje. Frankl izhaja iz psihoterapevtske perspektive in poudarja človekovo notranjo svobodo pri iskanju smisla tudi v trpljenju, medtem ko Lapide izpostavlja pomen vere v Boga kot človekovega zgodovinskega sopotnika. Njun dialog se giblje med eksistencialno filozofijo, teologijo in življenjskimi izkušnjami, pri čemer ne ponujata enoznačnih odgovorov, temveč odpirata prostor za razmislek, dvom in iskanje. Ključno vprašanje ni »Ali Bog obstaja?«, temveč: Kako človek v veri (ali brez nje) najde smisel življenja? Knjiga ni teološki traktat, ampak iskren pogovor dveh modrih mož, ki sta – vsak s svojega zornega kota – zazrta v človekovo iskanje presežnega in smiselnega odgovora na izzive sodobnega sveta. Za vse, ki iščejo globlji smisel življenja, za tiste, ki se sprašujejo o Bogu v svetu trpljenja, in za bralce, ki cenijo spoštljiv, iskren dialog med različnimi pogledi – verujočimi in dvomečimi, judovskimi in krščanskimi, osebnimi in akademskimi.
Frankl Kdo lahko reče, da res »veruje«? Po mojem ne morem reči, da verujem. Ampak do spoznanja relativne nepomembnosti »izpovedovanja« Boga prideš šele potem, ko postaneš cel človek. Vem pa, kako sem nekoč gledal esesovskega paznika, natanko se še spominjam, kje, pred katero barako, je stal ... in kako sem – ne vem s katerimi besedami – globoko v sebi pomislil: »A si ti to videl, poglej vendar!« Ter se nemočno ozrl kvišku ... Sem takrat govoril sam s sabo ali z Bogom? Nikjer nikogar, v meni pa se je, odkrito povedano, od ogorčenja nekaj naježilo. »Kako to vendar more biti?« sem v obupu sam pri sebi kriknil – komu je veljal ta krik, meni, Viktorju Franklu, meni samemu – ali Bogu? Mogoče sem takrat v taborišču celo rekel: »Ali si to videl, Bog?« Tega več ne vem. Ampak kako to imenujete, ali temu rečete Bog ali ne, je tu zgolj nekaj drugotnega.
Lapide Lahko bi tudi rekli: če o teologiji ne bi bilo nikakršnega dvoma, kje bi bila potem tveganost pristne vere, ki je človekova najbolj človeška značilnost? Sam po sebi je človek nekaj precej nemarnega, kup gnoja, brezdlaka opica, agresivni sesalec, ki se na svet rodi v porodnih bolečinah ....
Frankl ... in nima za to agresivnost nikakršnih zaviralnih mehanizmov, tako kot jih ima vsaka spodobna žival.
Lapide Točno. Živali so v marsičem bolj »človeške « od nas dvonožcev, ki svoje kratko življenje začnemo v porodnih bolečinah in ga končamo z zadnjim hropljajem. In smo še tako ošabni in predrzni, da si vzdevamo ime homo sapiens, umni, misleči človek. Pri tem pa pozabljamo, da konec koncev ne moremo misliti, ne da bi hkrati verjeli. In celo znanstvenik, ki razmišlja popolnoma sekularno, ima za osnovo svoje miselne zgradbe navsezadnje nesporno aksiomatiko, ki se ne uklanja logiki, niti je ni mogoče razumsko dokazati ali ovreči. Spomnimo se samo, da fiziki še vedno ne znajo definirati življenja, da astronomi še vedno ugibajo o tem, kako staro in obsežno je vesolje, in da psihologi, kot ste mi povedali, še vedno ne vedo, kaj je pravzaprav shizofrenija ali kako jo je mogoče zares popolnoma pozdraviti.
(Str. 106–107)
Knjige istega avtorja
Novo 