SKUPNOST BERE LUKOV EVANGELIJ

Pričujoče delo je nastalo v skupnosti jezuitov, ki živi na neki pristavi v okolici Milana, skupnosti, predani služenju Besedi in vključeni v širšo skupnost družin, ki so odprte za probleme izključenih. Delo je plod razlage evangelija s strani preprostih ljudi, ki želijo spoznati in ljubiti Gospoda.
Gre za takšno branje, ki skuša v besedilu najti prvotno preprostost, ki ne bi bila lažna ali ponarejena: je ljubeče druženje, ki išče spoznanje prek s pozornostjo in spoštovanjem prežete domačnosti.
Vsaka Gospodova beseda je skrivnost. Je kot okno, skozi katero on izreka svojo strast do tebe. Ko misliš, da si razumel njen pomen, si le odkril okno. Moraš poklekniti, častiti in čakati, če hočeš razumeti, kaj ti pravi. In vsaka njegova beseda je želja po dajanju.
Impliciten naslovljenec daru je sam bralec. Ta je izrecno povabljen k temu, da dar ceni, si ga želi, ga hoče in prosi zanj, da bi ga na koncu prejel.
Dante imenuje Luka scriba mansuetudinis Christi, »zapisovalec Kristusove miline«. Lukov evangelij je dejansko evangelij usmiljenja. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (6,36), to je tema celotnega Lukovega dela, ki ga avtor osvetli z različnih zornih kotov skozi vsa Jezusova dejanja in besede. Jezus živi in pôje noro ljubezen Boga, zaljubljenega v človeka, svoje bitje. Ta ljubezen, bistvo njegovega življenja kot Očetovega Sina, postane za vse brate in sestre vir novega bivanja, ki premaga vsakršno zlo.