POEZIJA

Slomšek je v času življenja objavljal svojo poezijo le postopoma in ob priložnostih, ko je uresničeval višje cilje, postavljene s svojim razumevanjem slovenske krščanske omike. Primarni viri pokažejo, da je pri tem zajemal precej selektivno: objavil je vsega le dve tretjini svojih pesmi, mnoge, zlasti tiste literarno najboljše iz zgodnejših dob, pa pri tem niso bile deležne objave in so ostale do danes v rokopisih. Tem neobjavljenim pesmim je namenjena ta knjiga. V njej so objavljene pesmi iz glavnih rokopisnih virov, v katere je Slomšek najbolj zgoščeno in zbrano odtisnil svoje pesniško ustvarjanje. To je predvsem njegova nenaslovljena pesniška zbirka, ki sestavlja prvi, največji del te knjige, in nekateri drugi rokopisi, ki kažejo na sistematičnost zapisovanja ali zbiranja pesmi.

Del opusa, ki prihaja s to knjigo prvikrat v širšo slovensko javnost, vsebuje mnogo Slomškovih pesmi iz zgodnje dobe njegovega pesnjenja, to je, iz bogoslovnih in kaplanskih let, okvirno od 1820 do 1830, in med njimi so nekatere Slomškove literarno najlepše pesmi. Hkrati je treba upoštevati, da je to še doba pred Prešernovim javnim nastopom v Kranjski čbelici in da je s tem pesnjenjem Slomšek po eni strani nadaljeval Vodnikovo razsvetljensko tradicijo, po drugi strani pa vanjo vpeljal mnoge nove duhovne, refleksivne in zlasti narodno afirmativne elemente, s katerimi je napravil opazen premik od razsvetljenske poetike k predromantični. V tem je bila Slomškova poezija prva in je v določenem smislu utirala novo literarno pot. Knjiga je izšla v zbirki Slomškovega zbranega dela.