BLAŽE IN NEŽICA V NEDELJSKEJ ŠOLI

Jedro, iz katerega raste omika

Slomšek je učbenik Blaže in Nežica v nedelskej šoli napisal, ko je bil župnik v Vuzenici. Prvič je izšel leta 1842, še v bohoričici, avtor pa ga je namenil »učitelam ino učencam« nedeljskih šol, ki so nadomeščale redne šole in so učencem v maternem jeziku posredovale znanje, veščine, napotke za krepitev zdravja in smernice za »življenja srečno pot«. Osmi natis je faksimile Slomškove zadnje verzije iz leta 1857, dodali pa smo mu Šolarjev slovarček in spremno besedilo Vinka Brumna iz izdaje leta 1943.

Blaže in Nežica v nedeljski šoli je delo, v katerem je Slomšek uspel morda najbolj lapidarno in domala ikonično, hkrati pa celostno strniti svoj nazor: najprej o vzgoji, prek nje pa tudi o tem, kaj je človek. Kaj je zanj dostojno, kaj mu pripada, kaj mu gre. V tej knjigi je na najbolj preprost, ljudski način povedano, h kakšnim možnostim in ciljem je človek povabljen in kako naj svoje zmožnosti usmerja, da bo te možnosti izpolnil; kako naj usmerja dinamizem svojih umskih in telesnih moči, da bo dosegel raven bitja, za katero je bil ustvarjen. Nobena knjiga v zgodovini slovenskega slovstva ne govori o tem na tako klen in življenjski način kakor Blaže in Nežica. In nobena druga knjiga ni znala tako oživiti, animirati slovenskega kmečkega sveta v njegovem vzponu k omiki kakor ta.
Ta izdaja Blažeta in Nežice je že osma po vrsti. Trikrat je knjiga izšla v času Slomškovega življenja: najprej leta 1842 (napisana 1841) v bohoričici; drugič leta 1848 že v slovenici; za tretjo izdajo leta 1857 je Slomšek besedilo knjige nekoliko jezikovno posodobil in ji napisal nov uvod; potem je ob stoletnici prvega izida izšla četrta izdaja v vojnem času leta 1943 pri Mohorjevi družbi v zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov, ki jo je urejal Jakob Šolar. Celjska Mohorjeva je izdala tudi naslednje tri izdaje (1991, 1996, 2006), ki vse prinašajo faksimile zadnje Slomškove verzije, tiste iz leta 1857.
Tudi naša, po vrsti že osma izdaja Blažeta in Nežice prinaša faksimile tretje Slomškove izdaje iz leta 1857. Ta je v določenem pogledu najbolj avtoritativna, saj je Slomšek besedilu sam dal sodobnejšo jezikovno podobo s številnimi popravki v smeri skupne knjižne slovenščine, zlasti v duhu t. i. novih oblik /.../. Faksimile vsebuje celotno izdajo iz leta 1857 brez sprememb, vključno z grafičnimi listi, ohranjene so tudi tiskarske pomanjkljivosti (denimo napačna pagina strani 136).
Pač pa smo na konec knjige vključili dva dodatka iz izdaje leta 1943: duhovnik in jezikoslovec Jakob Šolar je kot urednik zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov pripravil slovarček manj znanega in narečnega besedja Slomškove knjige. Ta slovarček smo vključili in ohranili, ga le v malenkostih poenotili in dodali nekaj Slomškovih besed, ki so v Šolarjevem času še imele ustrezen pomenski obseg, danes pa ne /.../. Naš drugi dodatek je spremno besedilo, ki ga je za isto izdajo pripravil pedagog Vinko Brumen. V njem so dobro prikazane zgodovinske razmere avstrijskega šolstva sredi 19. stoletja, v katerih so Slomšek in njegovi predhodniki začenjali z nedeljskimi šolami. Te šole, ki so dejansko obsegale kakšno uro pouka vsako nedeljo in praznik, so bile v 19. stoletju praktično edine slovenske šole s slovenskim učnim jezikom. Brumen prikaže, kako si je Slomšek s knjigo Blaže in Nežica prizadeval, da bi v danih, zelo skromnih razmerah ponudil učiteljem dobro metodo poučevanja, preprostim bralcem pa kolikor moč celosten obseg osnovnega znanja, povezanega s trajnimi človeškimi in duhovnimi vrednotami.
Pridobivanje vednosti, zasnovano tako, da hkrati vodi k moralnemu povzdignjenju človeške nravi in k poglobitvi vere v Boga, je v Slomškovem pogledu na življenje tisti spoj, tisto jedro, iz katerega raste omika. Blaže in Nežica je prvovrsten dokument takšnega duhovnega vzpona med Slovenci.
(Iz uredniškega poročila dr. Matije Ogrina)