FRANC SALEŠKI FINŽGAR – ŽUPNIK, PISATELJ, AKADEMIK

Priimek Finžgar je pri nas razširjen predvsem na Zgornjem Gorenjskem, torej tam, od koder izvira pisatelj, precej manj v preostalih delih Gorenjske in v Podravju, kjer je bila znana tudi različica Finžger, drugje ga je le za vzorec. Njegovo slovensko žarišče je torej Zgornja Gorenjska. Tako kot nemalo slovenskih priimkov – med temi je precej priimkov naših pisateljev – je tudi ta nemškega izvora. V nemščini se danes zapisuje Fintschger, Finschger in Vintschger, izvira pa iz prebivalskega imena Vinschgauer, ki je izpeljano iz pokrajinskega Vinschgau, nekdaj zapisovanega tudi Vintschgau in Vinstgau. Pokrajina s tem imenom, ki ji Italijani rečejo Val Venosta, Retoromani pa Val Venuosta, leži ob zgornjem toku Adiže na Južnem Tirolskem. Pisateljev prednik je bil torej priseljenec, ki so mu Nemci vzdeli priimek po pokrajini, iz katere je prišel.
(Str. 34)

Finžgar je vedno zajtrkoval belo kavo, kruh, včasih namazan z maslom in pokapan z medom. Sicer je bila kuhinja v njegovi hiši pestra in raznolika. Rdečo nit so predstavljale juhe, pražen ali kako drugače pripravljen krompir in od mesa govedina. Spominjam se izvrstne govedine, ki se je najprej kuhala v juhi. Če je bila pusta, sta jo teta in mama narezali na rezine, položili v hrenovo smetanovo omako in zapekli v pečici. Pusta in nasekljana govedina je bila z nekaterimi dodatki nadev za žlinkrofe, ki smo jih jedli zakuhane na juhi ali zabeljene in potresene s parmezanom.
(Str. 68)

Finžgarjev Triglav (Dom in svet 1896) je izšel v času, ko je Triglavski župnik Jakob Aljaž uglasbil Oj, Triglav, moj dom in dal postaviti svoj stolp na Triglavu, Triglavski dom na Kredarici in Aljažev dom v Vratih. Dogajanje v bližnji okolici Triglava in na njegovem visokem vrhu je bilo takrat zares pestro. Tudi Finžgarjev Triglav (verjetno) ni izšel zgolj slučajno v istem času. Dober poznavalec dediščine planinskega pašništva v Vzhodnih Julijskih Alpah ob branju seveda začuti, da je slikoviti opis dogajanja v planini bolj podoben značilnemu izročilu bohinjskih pašnih planin kot izročilu pašništva v Vratih pod Triglavom. Pesnik je torej presadil zgodbo iz Bohinja v Aljaževa Vrata, kar pa ne zmanjšuje umetniške vrednosti in izpovednosti dela.
Pesnitev, ki nekoliko spominja na bajko o Zlatorogu, pa ni le obsežno lirično delo, temveč tudi dragocen etnološki in antropološki dokument. Slikovito sta predstavljeni nekdanja gorska kmetija kot pomemben snovni in duhovni del slovenske ljudske dediščine, ter življenje in delo pastirjev, lovcev in drvarjev na visokogorski pašni planini in v njeni okolici. Ker je Finžgar od otroštva v Doslovčah do časa prvega službovanja v Bohinjski Bistrici vse opisano tudi sam spoznaval in doživljal, najprej kot pastirček na vaški gmajni, kasneje pa kot lovec in planinec, je njegov opis podoživet in hkrati verodostojen.
(Str. 79)

Gorenjski glas