LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT DR. JOŽEF POGAČNIK

Mohorjeva družba je pod Pogačnikovo uredniško taktirko nadaljevala že uveljavljeno usmeritev, hkrati pa je širila program v smeri zahtevnejše literature. Tako je leta 1932 izdala Avguštinove Izpovedi v reprezentativni Plečnikovi opremi. Tedaj je Pogačnik že bil viden soustvarjalec knjižnega programa Mohorjeve družbe. Pozneje, ko je bil tudi formalno njen krmar, je založba zase nov prostor »zavzemala« še odločneje. Po uspešni sklenitvi poljudnih historiografskih izdaj – pregled svetovne zgodovine je v letih 1874–1891 napisal Josip Stare, preteklost slovenskega naroda pa sta v obdobju 1910–1939 obdelala Josip Valentin Gruden in Josip Mal –, se je začel nov, znanstveno ambiciozneje zasnovani ciklus. Začet je bil zelo vzpodbudno, z imenitnimi Starimi Grki Antona Sovreta, vendar je potem Hitlerjeva vojna onemogočila nadaljevanje.
(Str. 72–73)

Nedvomno je bil oseba, ki je življenje sprejemala kot resno in odgovorno nalogo. Bil je izredno delaven, velikodušno pripravljen sprejeti mnoge naloge, ki so mu bile zaupane na podlagi določenih osebnih lastnosti in kvalitet, s katerimi ga je Gospod bogato obdaroval. Tako je bil že ob imenovanju škofa Vovka za ordinarija leta 1959 imenovan za generalnega vikarja. Leta 1962, ko se je zdravstveno stanje nadškofa Vovka poslabšalo, je bil Pogačnik od Svetega sedeža pooblaščen, da je namesto njega opravljal kanonične vizitacije in podeljeval zakrament svete birme. Torej je že pred škofovskim imenovanjem nenehno uporabljal svoje moči in sposobnosti za služenje Cerkvi in škofiji na najbolj odgovornih in ključnih mestih in se tako pripravil oz. dozorel za to, da bi ob pravem času prevzel tudi polno odgovornost za ljubljansko nadškofijo. To odgovornost je Pogačnik nosil resnično do konca, saj vemo, da ga je, čeprav je sveti oče Pavel VI. sprejel njegovo odpoved, ko je leta 1977 dopolnil 75 let, hkrati prosil, naj nadškofijo vodi do imenovanja naslednika, kar se je zgodilo komaj dve leti in pol pozneje.
(Str. 134)

Morda je bila tudi zato njegova doba tako polna odgovorov Cerkve na spremenjeno in spreminjajoče se družbeno življenje, da jo smemo imenovati Pogačnikova doba. To je gotovo ena največjih stvaritev njegovega vodenja nadškofije – ohranjanje bistvenega zaklada vere in ustvarjanje novega stila življenja Cerkve pri nas. To pa so sadovi zanesljive življenjske modrosti in visoke inteligentnosti.
(Str. 564)