VSE SE UGLASI IN IZPOLNI

Onkraj vrhovja – razmišljanje ob sestopu

Izčrpno smo obravnavali temi »obvladovanje preteklosti« in »obvladovanje minljivosti« in prišli do zaključka, da ni le nujno, ampak tudi zelo smiselno, da se pobotamo, spravimo z lastnim življenjem (ne glede na to, kakšno je bilo), pa tudi z minljivostjo svojega življenja (ne glede na to, kakšno je zdaj), saj nam samo to zagotavlja uspelo človeško življenje do konca (in naprej?). Sprehodili smo se tudi po sledeh veselja in spremljali misel, da veselje kljub starostnim omejitvam in oviram ne usahne nujno. To je seveda laže reči, kot storiti. Vedno znova poslušamo ljudi, ki so s svojo življenjsko zgodbo povsem zadovoljni in so morda dobro vključeni tudi v družabno omrežje, pa se vendar pritožujejo, kako velike težave jim povzroča propadanje njihovega telesa, zlasti če so mentalno in kognitivno še v formi. Glede tega se mora z naraščajočo starostjo vsak, ki ne podleže bolezni ali nezgodi, pripraviti na velikanske spremembe in prilagoditve. Ne ločujemo se namreč težko le od svojih bližnjih, enako težko se ločujemo od priljubljenih dejavnosti in hobijev, predvsem pa se težko ločujemo od samostojnosti, ki smo je tako zelo vajeni. Vse, kar nam je bilo doslej prosto dosegljivo, se začenja podirati in od vsega se moramo, košček za koščkom, posloviti: nekdo ne more več smučati, drugi ne more več voziti kolesa, avtomobila; nekdo se ne more več voziti z vlakom itn. Postopno »ukinjanje voženj« je kar ustrezna ponazoritev neizogibnega krčenja mobilnosti starajočega se človeka, ki bo sčasoma čedalje bolj omejen na svoje štiri stene, na posteljo in stol. Ali se je tudi ob tem mogoče izogniti obupu? O tem sem razmišljala in (kot navdušena planinka) naletela na primerjavo s sestopom z vrha gore. Če smo se povzpeli na vrh isti dan, smo ob sestopu že zelo utrujeni in moči nam pešajo. In vendar je ključno, da živi in zdravi prispemo tudi nazaj.

(Elisabeth Lukas, Vse se uglasi in izpolni, str. 92)