STORI PRVI KORAK

Doživela sem študente, ki niso bili sposobni niti osem minut z zaprtimi očmi sedeti na meditacijski klopci, ker niso trpeli tišine. Nervozno so začeli cepetati in so dobesedno padli s klopi. Doživela sem ženske, ki niso zdržale 14 dni, ne da bi se odpravile po nakupih, namesto da bi se preživljale iz svojih nabito polnih hladilnikov in zamrzovalnikov. Doživela sem mlade može, ki so na dopustu v gorah po dveh dneh brez računalnika kazali odtegnitvene znake in so tretji dan prenehali hoditi ter obtičali v internetni kavarni najbližjega mesta. Doživela sem dekleta, ki so si v času razprodaj v neki modni trgovini med seboj pulila lase, ker so si hotela prigrabiti ravno takrat modne svetlikajoče se majice – dekleta, ki so jih imela doma v omarah po trideset. Doživela sem moške, ki so pomislili na samomor, ker je njihov sodelavec napredoval na višji položaj, kot so ga imeli sami. In doživela sem nešteto oseb, ki so popolnoma pozabile, kako počakati na nekaj, kar si želijo, na primer kako varčevati za nekaj lepega. Ne samo da so si s številnimi krediti same zategnile zanko okoli vratu, oropale so se tudi za naravno doživetje veselja, ki je neprecenljivo. Takoj izpolnjena želja ali dobrina, ki jo predolgo odplačujemo, izgubita ves sijaj in se čedalje bolj spreminjata v okove, ki bi se jih najraje čim prej otresli. (Str. 40)

Če je torej smisel tisto, kar je dobro za vse udeležene, potem mora v primeru spora vsak raziskati, kaj bi lahko bilo dobro za njegovega nasprotnika. To je zahteven podvig. Kaj bi bilo dobro za nas same, takoj vemo, kristalno jasno nam je – a za »sovražnika«? Od njega smo notranje zelo oddaljeni, vidimo ga popačenega, pripisujemo mu samo še negativne namere … O tem, kakšen je v resnici, vemo zelo malo. Vendar nič ne pomaga; če hočemo vedeti, kaj bi bilo dobro zanj, moramo prisluhniti, ujeti njegove signale in se z naporom vživeti vanj. (Str. 64)

Vnaprejšnji vložki za smiselni dosežek so čista dejanja volje, ki izvirajo iz volje do smisla, kakor bi se izrazil Viktor E. Frankl. Nič jih ni povzročilo (pravzaprav smo se nagibali k temu, da bi se odzvali drugače), pač pa so namerni – osredotočeni na dober cilj. Pomislimo na simboliko odmeva. Če v gorsko sosesko zakličemo nekaj negativnega, se odbije negativen odmev, ki nas spodbudi k temu, da zopet oddamo nekaj negativnega. Takšnega procesa z analizo izvora negativnega odmeva ni mogoče ustaviti. Ustaviti ga je mogoče le tako, da nekdo junaško, kljub negativnemu odmevanju v ušesih, v sotesko zakliče nekaj pozitivnega. Takó pa se z enim dejanjem spremeni vse. (Str. 70)