OSNOVE LOGOTERAPIJE
Človeška podoba in metode
Elisabeth Lukas
27,50 €
Prvi učbenik logoterapije v slovenščini!
Najbolj znana učenka Viktorja Frankla nam v knjigi sistematično predstavi temeljne ideje, načine delovanja ter pristope logoterapije. Teoretična izhodišča za boljšo ponazoritev podkrepi s primeri iz prakse. Predstavi logoterapevtsko usposabljanje in ta psihoterapevtski pristop umesti v širši okvir skrbi za javno duševno zdravje. Učbenik, ki je v izvirniku doživel že štiri izdaje, je kljub strokovnosti napisan berljivo in tako dostopen tudi laikom. Pri Celjski Mohorjevi dobro uhojeno smer logoterapevtskih izdaj s to izdajo formalno vpenjamo v Zbirko Smisel pod uredniškim vodstvom prof. dr. Jožeta Ramovša.
Prevod te knjige Elisabeth Lukas je prvi slovenski učbenik logoterapije, sicer pa že njena deseta knjiga v slovenščini. Pet jih je izdala Celjska Mohorjeva: izbor besedil o družini Družina in smisel (1993); dve knjigi poetične proze Smiselnice (1994) in Podobe smisla (1995), knjigo o soočanju s trpljenjem Tudi tvoje trpljenje ima smisel (2001) in knjigo o iskanju smisla v starosti Vse se uglasi in izpolni (2002, 2017). Sistematični znanstveni učbenik je rezultat avtoričinega vseživljenjskega poklicnega dela v psihoterapiji, pri
raziskovanju in izobraževanju po metodi logoterapije, ki jo je smiselno povezovala tudi z drugimi spoznanji. Posebno vrednost učbeniku daje njena interdisciplinarna pedagoška izkušnja pri dodatnem izobraževanju strokovnjakov iz socialnih, zdravstvenih, pedagoških in drugih strok.
Logoterapija resno upošteva človekovo svobodo in odgovornost. Človek ni svoboden od nujnosti, ampak se nujnosti lahko zaveda in zavzame do nje svoje zavestno stališče. Dojema pa tudi možnosti tega trenutka, se zanje odloča in jih udejanja. Logoterapija ne sledi ideološkim iluzijam, da je vse možno. Njen prispevek k večanju človekove svobode in odgovornosti je skrb za luči, ki mi osvetljujejo stvarno pot v tem trenutku in tej situaciji, da se moje življenje ter sožitje z ljudmi in naravo razvija smiselno.
Med pionirji psihoterapije se je šele Frankl ponovno zavedel elementa človekove duhovne svobode, ki pa seveda ni svoboda ›pred‹ nečim, ampak je svoboda ›za‹ kaj, in sicer svoboda, da se lahko ponovno postavi na stališče do vseh danih vplivov, jim pritrdi ali jih zanika, jim sledi ali se jim upre. Človek se torej pokaže kot nekdo, ki lahko svobodno odgovarja na svoje usojene pogoje, in ko tako ravna, je za svoje odgovore tudi odgovoren.
(Elisabeth Lukas, Osnove logoterapije, str. 35)