S ŠOPKOM SIVKE IN ROŽMARINA
Betka Vrbovšek
22,50 €
Bogastvo pristnih medgeneracijskih vezi
Knjiga je preplet doživljanj odraščajoče vnukinje in jasnih, a hkrati ljubezni polnih besed njene babice, ki jih po pismih poklanja svoji vnukinji kot oporo in spodbudo v prelomnih trenutkih njene razburkane poti v odraslo življenje.
Vonj suhega šopka med starimi pismi živo obudi spomine na zaupen odnos med babico in vnukinjo. Njuni medgeneracijski pogledi so bili različni, a to ju ni motilo; imeli sta se radi. Šopek zdaj dehti na babičinem grobu …
Odraščajoče dekle Eva doživi prometno nesrečo in se v svoji mladostniški radoživosti težko sooči s poškodbami, zaradi katerih je priklenjena na bolniško posteljo. Težka preizkušnja ji prebudi razmislek o smislu življenja in njegovi vrednosti. V nenehnem hrepenenju po pristnih odnosih, prijateljstvu, ljubezni in samostojnosti, na drugi strani pa ugajanju vrstnikom in sodobnim mladostniškim trendom odkriva resnične vrednote, na katerih gradi svojo pot v odraslo in odgovorno življenje. Oporo na tej poti sprva išče v vrstnikih, ki pa ji ne morejo dati tega, po čemer resnično hrepeni. Pravo oporo najde šele v zaupnem odnosu s svojo babico.
Danes je veliko mladih oropanih odnosov s starimi starši in prenosa družinskih vrednot, še vedno pa hrepenijo po doživljanju odnosov sprejemanja in razumevanja. In srečen, kdor ima v svojem mehurčku babico, ki zna reči pravo besedo.
Suh šopek rožmarina in sivke je povezan s svilenim trakom. Nekoč sem ga položila na kupček babičinih pisem, zato tudi pisma dišijo po rožmarinu in sivki. Pomislim, da bi pisma že pred leti lahko odvrgla v koš za smeti, saj sem jih tolikokrat prebrala, da jih znam skoraj na pamet. Vendar čutim, da se še ne morem ločiti od njih.
Počasi sedem in si pisma položim v naročje.
Listam med njimi in znova začutim babičino bližino, njeno skrivnostno navzočnost. V duhu spet zaslišim njen glas in za nekaj trenutkov podoživljam najin skupni čas. Čas, ki ga ni več, saj je za vedno odšel v večnost.
(Str. 5)
Draga vnukinja Eva!
Rekla si mi, da te moje zadnje pismo o ljubezni ni ravno navdušilo. Praviš, da je ljubezen, kot jo razumem jaz, tvoja babica, nekaj čisto drugega, nekaj, kar pride šele z leti in zrelostjo. Priznam, morala sem se smejati tvojemu odkritosrčnemu mnenju in celo ogorčenju nad tem, kako si sploh upam pisati in govoriti o ljubezni pri svojih letih. Nekoč pozneje v življenju boš spoznala, da se temeljna človekova čustva z leti bistveno ne spremenijo.
Ampak zame je pomembno nekaj drugega. Tvoja mama mi je namreč zaupala, da si spet odprla vrata svoje sobe, prezračila svoje misli, nastavila soncu svojo žalost in spet si tista radoživa in neugnana Eva, kot te imamo radi in kot se tvojim najstniškim letom spodobi. Vidiš, Eva, po tvojem ravnanju in obnašanju pa le lahko sklepam, da so se te moje napisane misli bolj dotaknile, kot želiš priznati z besedami. In to je bistveno za ljubezen … Po njih delih jo boste spoznali …
Besede so danes kot metulji enodnevnice: lahko so čudovite in očarljive, toda že s prvim oblakom čez sonce jim krila zatrepetajo in že strmoglavljajo v enoličnost navadnih dni. Samo odločitev za darovanjsko ljubezen, o kateri sem ti pisala zadnjič, pomaga, da ljubezen preživi. In tako je prav! Nič resnično lepega in dragocenega na tem svetu ni v človekovi trajni posesti brez njegovega truda in prizadevanja.
Obljubila sem ti, da ti bom napisala nekaj o zrelosti. Rekla si mi, »naj ti ne težim« s strokovno razlago, ker si jo lahko prebereš v kakšni knjigi, ampak naj pišem iz srca in izkušenj, samo zate. Prav, Eva.
(Str. 42–43)



