POGOVORI Z NJO
Branko Cestnik
Cestnik Branko 2022 - Pogovori z njo - PL (537 KB)25,00 €
Zamolčana usoda slovenskega vojaka z napačne strani zgodovine
Zgodovinski roman je simpozij pozabljenih zgodb. Med zgodbami, ki v slovenskem prostoru nikoli niso bile zares povedane, so usode slovenskih mobilizirancev v nemško vojsko v času druge svetovne vojne. Zanje se vojna po kapitulaciji tretjega rajha ne konča zares. V Pogovorih z Njo podoživimo dramo prisilnega vojaka v tuji vojski, neodgovorjena vprašanja, ves absurd in tragiko vojnega stanja. Kar so generacije naših dedov zakopale vase ali le v prebliskih in šepetu zaupale najbližjim, je Branko Cestnik sestavil v neminljiv pomnik časa na trdnih kamnih resničnih historičnih dogodkov.
Jakob Špilek z Dravskega polja je prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Avgusta 1944 se s svojo razbito enoto umika iz Normandije. V kaotičnih razmerah poslednjih izbruhov svetovne morije njegovo usodo zaznamujejo tri ženske. V francoskem Amiensu njegovo bit preizprašuje odločna in revolucionarno razpoložena Fabienne, pri prečkanju Rena ga pred smrtjo zaščiti mrtva nacistka Traudlind, ki mu spregovori skozi blodnjavost obsmrtnega doživetja, ob koncu vojne pa ga pred najhujšim reši kmetica Anna, ki mu ponudi privlačen in lep, a tuji povojni svet.
Po dolgi poti z zahodne fronte, polni absurdnosti vojnih političnih razmer, se Jakob jeseni 1945 skupaj s številnimi rojaki podobne usode končno vrne v domovino. A na Karavankah se njegova kalvarija ne konča. Vojnega odpadnika z napačne strani zgodovine obtožijo vohunstva in ga v zaporu izstradajo skoraj do smrti. Ko se končno znajde pred Marijino podobo na Ptujski Gori, pod plaščem spozna sebe in vse svoje tovariše. Prav Marijin plašč kot nevidna tkanina pokriva njihove usode in razpleta nitke vse do srebrnih in zlatih nakovalc v domačem Brunšviku in objemu zvestega dekleta Gere.
Pljunil ga je.
Pljunek je priletel Jakobu v oči in desno lice. Prvič v življenju je bilo, da ga je nekdo pljunil v obraz. Niso ga pljunili bahati Starošinčani, s katerimi se je kot otrok parkrat stepel pri kamniti geodetski piramidi, ki je med drugim zapovedovala mejo med šentjanško in cirkovško faro ter med mariborskim in ptujskim okrajem. Niso ga pljunili nemškutarji pred vojno in Nemci med vojno, čeprav je bil zanje Vindišar, po njihovi teoriji nekak polčlovek. Niso ga pljunili Francozi, kjer je bil okupator. Še razkačena gospa Fabienne je pljunila v tla, ne vanj, s simbolnim pljunkom, ne s pravo sluzjo. Ruski jetniki, ki jih je stražil pri flensburških mlinih na veter, so razočarano zmajevali z glavami in mu očitali, da je slavjanskij brat v nemeckom plašje, niso pa ga popljuvali. Tudi Američani, ki so ga zasliševali v Amorbachu, ga niso pljunili v obraz, pa so njegove krogle na fronti zadele kakšnega od pešakov z one strani Atlantika, verjetno koga poslale pred nebeški sodni stol. Tuji svet ga ni pljunil. Repatriiranec se mu je moralo reči, vohunstva je moral biti osumljen, pod Triglavom se je moralo zgoditi, da so njegove veke in lica dočakala topel pljunek.
(Stran 218)
