SONCE PETOVIONE

Branko Cestnik

Strani: 516

Format: 135 mm × 210 mm

Vezava: trda vezava

Leto izdaje: 2019

ISBN: 978-961-278-471-3

Kratka predstavitev (344 KB)

35,00 €

Članska cena: 31,50 €

Zgodovinski roman o prihodu krščanstva na Ptuj

V zgodovinskem romanu Branka Cestnika spoznavamo življenjske zgodbe treh mož, ki jih usoda združi na antičnem Ptuju. Sredi nemirnih časov vladanja cesarja Komoda bodo morali kljub različnemu izhodišču najti stičišče v prijateljstvu in skrbi drug za drugega.

Roman Sonce Petovione spremlja tri protagoniste, ki jih kljub različnemu, verskemu prepričanju in odnosu do Rimskega cesarstva druži pokončna drža, ki njim in njihovim družinam omogoča obstanek v državi, ki se spopada z notranje- in zunanjepolitičnimi pretresi. To so poganski stotnik Leontid, kleni Latinec, ki si po vstopu v pokoj v Petovioni ustvari družinski dom; suženj Ater, nubijski orjak, ki dela v pohorskih kamnolomih in je pripadnik egiptovskega Serapisovega kulta; ter novodošla grška družina trgovca Heliodorja iz Nikomedije, ki je prva, ki v mesto ob Dravi prinese krščanstvo.

Njihova napeta usoda se poveže na antičnem Ptuju, ki v romanu diha in živi kot samosvoj protagonist. Zgodovinsko se roman naslanja na študije o svetem Viktorinu Ptujskem (+ 303), ki nakazujejo, da je krščanstvo v Petoviono in s tem v ta del Panonije ter morda tudi Norika prišlo že pred letom 200, in sicer s prišleki z Orienta. Vendar v ospredju ni zgolj zgodnji nastop ptujskega krščanstva, ki bi lahko bilo sploh prvo na območju današnje Slovenije, temveč tudi poganska duša rimskega mesta ob Dravi. Branko Cestnik nam Ptuj rekonstruira natančno in pretanjeno, z ozirom na številne zgodovinske in arheološke vire, ki nam z obsežnim slovarjem na koncu knjige Petoviono oživijo na neponovljiv način. Tematike v romanu pa se preko upodabljanja različnih vzhodnih kultov, mitraizma, zgodnjega krščanstva, notranjepolitičnih spletk in vpada tujih plemen lotevajo tudi problematik, ki so aktualne še dandanes: vloga ženske v Cerkvi, odnos med politiko in religijo ter dialog med različnimi religijami in kulturami.

Je grlica in je mačka, ki namerava požreti grličine mladičke. Nekaj krempljastih skokov po deblu navzgor in pojedina je prislužena. Grlica mačke ne more skljuvati, zato pa pritegne njeno pozornost, ko je ta še na tleh. Odvede jo proč od gnezda. V skrajni sili se naredi ranjeno, v mačji bližini čepi, maha s krili, kakor da so polomljena, kakor da ne more vzleteti. Nastavlja se plenilki, presneto tvega.
Da bi rešila mladiče.
Da bi, kakor je njej bilo dano, tudi njenimi mladiči jutri zaživeli in okusili svobodo izpod modrega neba, svoje odraslo gruljenje pomešali s šuštenjem drevesnih krošenj, svoje rdeče tačke namočili v tople mlake, ki jih ptičjim plemenom podarijo poletne nevihte.
Ko je kuga prvič morila po Nikomediji, je bila Mirjam prvič noseča. Neka zdravilka iz predmestja ji je po otipavanju povedala, da bo rodila dva in da naj v uri krčev pokliče na pomoč najboljše porodničarke.
Mirjam je srečno rodila.
Kuga, pijana smrt, je jemala življenja, spet nehala in odšla drugam. Vsi Neokleosovi, vključno z Zenasovimi v Niceji, so ostali živi in zdravi. V soseščini je bilo drugače. Neka krepka žena, ki je zbolela, je kugo sicer preživela, umrli pa so njen mož in vsi otroci. Okolica je bila prepričana, da so se črne smrti nalezli od matere, ko so ji stregli.
Mirjam je v tistih dneh Heliodorju zatrdila, da bi šla iz mesta, če bi bila v hiši prva okužena. Od domačih bi se skrila kam v hribe in tam ali ozdravela ali umrla. Heliodor ji je vztrajno pripovedoval izkušnjo iz Hatre in ji razlagal, da bolnikom ni treba v osamo v hribe, dovolj je, da so kje blizu doma strogo ločeni od drugih in da so vsi zelo previdni v stikih z njimi.
Ni se dala.
»Nikakor ne bi dopustila, da bi se kdo od vas nalezel smrti. Bila bi kot tista grlica, ki sem jo nekoč opazovala v Antiohiji. Hodila je po tleh in proč od svojega gnezda, proč od mladičev vlekla mačko,« je rekla neko noč, ko sta upihnila oljenko in se zazibala v objem.
»Kam je vlekla mačko?« je vprašal Heliodor.
»Nase.«
(Str. 67–68)

Delo, 23. 5. 2020: Zgodovina, sanje, generacijski spomin, provokacija (Igor Bratož)

Delo, Igor Bratož

Branko Cestnik:"Roman Sonce Petovione sem začel pisati pred dobrimi tremi leti. Prvi nagib ni bil narediti posebej izdelano literarno delo. Zadovoljiti sem hotel svojo vedoželjnost o antičnem Ptuju, o antičnem krščanstvu v naših krajih. Čutil sem se dolžnika do tistih časov in ljudi tudi zaradi osebnega razloga: naša domačija na Hajdini pri Ptuju stoji na nekdanjem rimskem pokopališču, krave sem pasel streljaj od točke, kjer se je začela zahodna petovionska č/etrt, kot vemo, imenovana Fortunina.

/
Kot večletni bloger sem začel z idejo, da bi sestavil nekakšen internetni roman s poudarkom na zgodovinski rekonstrukciji Petovione in dogodkov izpred leta 1840 ter vse skupaj začinil z močno pedagoško noto. A sčasoma me je grabilo ono, kar pravijo, da je Joyce definiral kot »opisno poželenje«. Začel sem uživati v formi in jeziku, bolje, se učiti forme in jezika ter strukture, ki bi bila primerna za zgodovinsko-freskno kompozicijo. Stik z Mohorjevo in ideja, da bi to pisanje lahko izšlo v obliki klasičnega romana, sta projekt podaljšala in disciplinirala, saj knjiga s platnicami, umesenjena beseda, le odstopa od internetnega performansa. Nominacija za kresnika me je malodane vrgla po tleh. Prvi odziv je bil: Ej, Branko, nisi zastonj garal. Hvaležen sem za nominacijo, ponižno vesel, ker sem tudi finalist in bom vsaj en večer, kot zadnji prišlek, postavljen ob bok onim, ki imajo kilometrino in so v pisanju romanov res dobri."

Delo, 23. 4. 2020. Foto: Mavric Pivk