MATEVŽ RAVNIKAR: PRENOVITELJ SLOVENSKE PROZE IN TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF

Matevž Ravnikar je bil eden glavnih podpornikov slovenskega jezika v Katoliški Cerkvi, šolstvu in kulturi na Kranjskem in v Avstrijskem primorju ter eden najpomembnejših slovenskih prozaistov v prvi polovici 19. stoletja, s tem pa tudi eden od protagonistov slovenskega narodnega preroda. Kljub temu je danes v slovenskem kulturnem spominu – po krivici – potisnjen v senco starejših in mlajših sodobnikov, posebej Žige Zoisa, Valentina Vodnika, Jerneja Kopitarja, Matije Čopa, Franceta Prešerna in Antona Martina Slomška. Za to ni kriva toliko njegova zadržana osebnost, ki je z učenostjo, strogostjo in resnostjo, čeprav tudi dobrohotnostjo, poštenostjo in plemenitostjo, že med sodobniki vzbujala bolj spoštovanje kakor ljubezen. Glavni vzrok delne pozabe Ravnikarja je razvoj slovenske narodne ideologije, ki je v zadnji tretjini 19. stoletja opustila Kopitarjev razsvetljenski, utilitarni koncept kulture, osredotočen na kmetstvo in književnost za ljudstvo, ter prevzela Čopov in Prešernov romantični, kozmopolitski koncept, oprt na meščanstvo in visoko literaturo. Ravnikarju je v 20. stoletju, posebej po drugi svetovni vojni, poleg povezovanja z očrnjenim Kopitarjem škodil še sloves janzenističnega oziroma »konservativnega prvaka«, zaradi česar je bil v literarni zgodovini pogosto deležen pretiranih očitkov, na primer v razpravi Lina Legiše iz leta 1971 »prehudega purizma, umetničenja in pomanjkanja okusa«. Namen tega prispevka je – z upoštevanjem sočasnih virov in preverjanjem dosedanjih interpretacij v strokovni literaturi – pregledati in ponovno oceniti Ravnikarjevo vlogo v slovenskem narodnem prerodu.

Ravnikarjeva zavestna pripadnost slovenstvu in vključitev v prerod nista bili samoumevni, saj je bila ta usmeritev na začetku 19. stoletja omejena na manjši del posvetnega in cerkvenega izobraženstva na Kranjskem ter na nekaj intelektualnih krogov na Štajerskem in Koroškem. Temelj prerodne miselnosti pri Ravnikarju je bil – kakor pri njegovih predhodnikih – ozaveščena skrb za materni jezik. Sledila je odločitev za prerodno udejstvovanje, ki jo je Ravnikar sprejel kot zrel mož, v času, ko se je naglo vzpenjal po lestvici ljubljanske škofije in kranjskega šolstva (od leta 1802 je bil profesor dogmatike in prefekt semenišča, od leta 1805 nedeljski pridigar na liceju v Ljubljani). Za ta korak je bil najbolj zaslužen Jernej Kopitar, ki je Ravnikarja okrog leta 1810 pripeljal v krog barona Žige Zoisa, najuglednejšega predstavnika kulture in znanosti na Kranjskem, ki je od začetka osemdesetih let 18. stoletja vodil tudi prizadevanja za prenovo in uveljavitev slovenskega jezika in književnosti. Vse kaže, da je Ravnikar ravno pod Kopitarjevim in Zoisovim vplivom premišljeno združil svoje (primarno) duhovniško in (sekundarno) prerodno poslanstvo ter nato na tej poti vztrajal vse življenje. Manifestativno znamenje prerodne miselnosti je bilo, da je začel v marsikaterih uradovalnih primerih in socialnih situacijah (imena krajev v šolskih katalogih, pogovori z dijaki, knjižna posvetila), v katerih je bila običajna latinščina ali nemščina, načrtno uporabljati slovenščino. Seveda ni šlo za izključno rabo slovenskega jezika, vsekakor pa za njegovo ambiciozno širjenje na področja, ki so se zdela težko dosegljiva celo Kopitarju in Zoisu.
(Str. 128–129)