MAKSIMILIJAN CELJSKI
Alma Maksimilijana Karlin
39,50 €
V poklon svetniku in večen spomenik mestu
Prošnja k svetemu Maksimilijanu se iz mesta ob Savinji, reki Adsalute, že stoletja dviga pod nebo. Železna krona velikega rimskega sina ni tiščala, a ga je okronala za večnost. Alma Maksimilijana Karlin je vsako leto 12. oktobra navsezgodaj zjutraj šla v cerkev. Ker kdor ima god, ima godovnika. In kdor ima godovnika, ima stik z nebesi. Neutrudna raziskovalka človeške duše je napisala izjemen zgodovinsko-duhovni roman, ki je po 87 letih prvič objavljen. Z njim skozi boj dobrega in zlega postavlja večen spomenik svojemu rodnemu mestu Celje.
Na temelju svetniške legende avtorica v ospredje postavlja duhovni boj med prokuratorjem Evlazijem, ki zaradi politične oportunosti preganja zgodnje kristjane, in Maksimilijanom, rimskim mladeničem in krščanskim škofom, ki svoja prepričanja plača z glavo. Bolečina človeške žrtve nas zadane skozi nežno, poduhovljeno ljubezensko zgodbo mučenca in prokuratorjeve hčere Kornelije.
Roman z izvirnim naslovom Ein Statthalter Norikums je nastal leta 1938 in vse do danes ostal neobjavljen. Obsežni rokopis na 355 straneh hranijo v Rokopisnem oddelku NUK v zapuščini Alme M. Karlin. Kot je poudarila sama, ne gre za zgodovinarsko delo: »Tega dela nisem napisala, da bi iz njega nastala kronika, temveč da bi zabeležila medsebojno odzvanjanje različnih miselnih smeri, ki so značilne za večino prehodnih časov, predvsem pa, da bi pokazala duševno- duhovne tokove tistih daljnih dni, zato sem izbrala poznejši datum od dveh, ki sijeta iz bogastva legend, torej leto 303 kot leto Maksimilijanove smrti, kar se mi je zdelo še toliko bolj upravičeno, ker sta oba zgodovinska datuma vprašljiva. Iz istega razloga sem Evlazija enkrat imenovala prokurator, spet drugič upravitelj province. Zato ponavljam: Čeprav je bila Claudia Celeja po izkopaninah in zapisih videti tako, kot sem jo tukaj opisala, moja knjiga ni kronika trdnih dejstev, temveč ima svoje težišče na duhovnem boju obeh glavnih likov. Prav tako sem sama, ki sem opisala neštete stvari širnega sveta, želela v tem delu postaviti spomenik svojemu rodnemu mestu.«
Dim je postal temnejši, luči so zbledele. Znova je blodil po neštetih, zdaj ne več lepih ulicah in uličicah mesta, iskal trgovsko četrt in je ni več našel, povsod iskal za kakšnimi napisi, votivno aro, kakim znamenjem, da bi videl, da njegovo ime še naprej živi med ljudmi, vendar je vse to iskal zaman. Kaj je nastalo iz Rima, čudovitega, neuničljivega Rima? Povsod so v njegovo uho vdirali tuji, barbarski glasovi, povsod je videval tuje stvari, tuja oblačila, in ko je hodil mimo krščanske molilnice, je do njega v vseh tonskih oblikah, toda vedno vriskajoče in polno hvaležnosti, prodiralo: »Sancte Maximiliane, ora pro nobis!«
To je bila torej tista krona, ki mu jo je nekoč obljubil vedeževalec! Krona, ki ga ne bo nikoli tiščala, vendar jo bo nosil stoletja …
Krona nesmrtnosti.
Evlazij je prestrašen prisluhnil, vendar je slišal le tuljenje vetra, nato pa ga je obdal molk. Rahel dim se je razkadil. Znočilo se je.
Kar precej časa je upravitelj kot ukoreninjen nepremično stal pred ognjiščem, katerega žerjavica je ugasnila, potem pa se je čisto počasi obrnil in se vzdolž zidu pritipal na prosto.
Zunaj je bila črna noč.
»Kot v meni!« si je apatično mislil in začel sestop.
(Str. 360)












