DALJNA ŽENSKA

»To nima nobenega smisla, Alma, ne morem več! To nedostojanstveno podajanje od zapora do zapora je zame nevzdržno. Pri tem preprosto ne bom sodeloval!«
Nisem našla besed, s katerimi bi mu ugovarjala. Na njegovem mestu bi enako razmišljala. V svoji notranjosti sem ga izpustila.
Nekoč me je zaprosil za nekaj slivovega žganja. Steklenica je še stala na mizici. Zraven je bil poln kozarec.
»Lahko noč, Frank!«
»Lahko noč … Daljna ženska!«
Nasmehnil se mi je. Tiho sem zaprla vrata.
Dolgi boj se je končal s porazom …
Kljub temu je bilo v meni nekaj, kar je vedno ponavljalo: brezupen primer je in prišel je k tebi, da bi poravnal, da bi v miru umrl.
To je bila moja edina, kot megla redka tolažba. Umrl bi v udobni postelji, na toplem, pri prijateljih, ne pa nekje v kakem poledenelem cestnem jarku, pod hladno migetajočimi zvezdami ali pod udarci kake obmejne straže …
Noč je bila grozna. Štela in štela sem ure. Je vzel strup, ki ga je prinesel s seboj? Je v svoji vznemirjenosti vendarle izpraznil kozarec nedolžne tekočine? Je res hotel, moral umreti? Kaj bo rekla njegova mama?
In predvsem: Kakšne ljubeznivosti bom napisala visokemu komisarju in tudi oblastem, ki …?
Thea je kot kakšna prikazen stala med podboji vrat. Napočilo je zimsko jutro.
»Greš z mano?« je vprašala.
Moram priznati, da me je zvijalo od strahu, potem pa sem vstala, si nadela oblačila, oblekla svoj rdeči plašč – spremljal je vse izkušnje naslednjih dni – in odcepljala za svojo prijateljico, ne toliko iz strahu, ampak zato, ker so moji živci grozili, da bodo odpovedali. Ga bova našli mrtvega?
(Str. 116–117)