LATINSKI OČETJE O MOLITVI
25,00 €
Antologija najlepših besedil o molitvi
Kot ena izmed najbolj izčrpnih antologij latinskih zgodnjekrščanskih besedil o molitvi v svetovnem merilu prinaša pričujoča izdaja kot naslednica razgrabljene knjige Grški očetje o molitvi (1993) najlepše bisere antičnega latinskega krščanstva v slovenščini, ki ostajajo navdih za vsa stoletja bogoiskateljev in za razumevanje tega, zakaj zahodni kristjani molimo, tako kot molimo.
Delo, ki je pravi »cvetober« razlag Gospodove molitve iz antične dobe na Zahodu, je hkrati tudi zelo aktualno, saj prihaja v času vedno intenzivnejšega iskanja poti ponovne in marsikje tudi nove evangelizacije. Brez poglobljenega dojemanja molitve in katehumenskega uvajanja v molitev si ni mogoče predstavljati te evangelizatorske skupne poti. Delo Latinski očetje o molitvi je izrazito znanstvenokritična publikacija, ki prinaša v slovenski teološki in kulturni prostor prevode izvirnih besedil krščanskih antičnih avtorjev o molitvi; gre za besedila, ki so viri za vsako resno teološko razpravo, uporabni pa so tudi pri pastoralnem delu uvajanja in poglabljanja v molitveno življenje.
Iz recenzije doc. dr. Marjana Turnška,
upokojenega škofa in profesorja
Teološke fakultete Univerze v Ljubljani
»Molitev iz latinskega srca na zgodnjekrščanskem Zahodu« je naslov uvodne študije, v kateri Jan Dominik Bogataj OFM pregledno predstavi zgodnjekrščansko slovstvo o molitvi in posebej avtorje v tej izdaji. Molitev je osrednjega, res življenjskega pomena za kristjana in končno za vsakega človeka. Prizadevnost prevajalcev naj bo nagrajena s številnimi bralci, ki bodo v predloženih besedilih našli zanesljivo orientacijo in trdno oporo!
Iz recenzije prof. dr. Antona Štruklja,
zaslužnega profesorja Teološke fakultete
Univerze v Ljubljani
Koliko več izprosi krščanska molitev [oratio christiana]! Sicer ne postavi angela z roso sredi ognjenih zubljev, ne zapre levjih žrel, ne prinese lačnim kmečke pojedine, ne odvrne občutka trpljenja z milobo, ki jo pošlje, pač pa tiste, ki trpijo in prenašajo bolečine, oboroži s potrpežljivostjo, pomnoži milost s krepostjo, da se vera zave, kaj prihaja od Gospoda, in spozna, kaj trpi za Božje ime.
(Stran 62)
Molitev naj prihaja iz ponižnega srca
4. V njih, ki molijo, naj bodo besede in prošnje združene z umirjenostjo in spoštljivostjo: pomislimo, da stojimo pred Božjim obličjem. Božjim očem mora biti všeč drža telesa in način govora. Kajti kakor objestnež na ves glas kriči, tako po drugi strani spoštljivemu prosilcu pristoji moliti s spodobnostjo. Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, naj molimo na skrivnem, na samotnih in oddaljenih krajih, celo v sobah, ker to veri bolj pristoji; vedimo, da je Bog povsod pričujoč, da vse sliši in vidi in z vsem svojim veličastvom prodre tudi na oddaljene in skrite kraje, kakor je pisano: Jaz sem Bog v bližini in ne Bog v daljavi. Se bo mar kdo skril na skriven kraj, pa ga jaz ne bom videl? Mar ne napolnjujem neba in zemlje? In spet: Na vsakem kraju gledajo Gospodove oči na dobre in na hudobne. In kadar se snidemo z brati in z Božjim duhovnikom obhajamo sveto daritev, se moramo zavedati spoštljivosti in reda, ne brbljajmo tjavdan svojih prošenj z zmedenimi besedami in svoje želje, ki jo Bogu skromno priporočamo, ne razlagajmo s hrupno gostobesednostjo, kajti Bog ne posluša glasu, marveč srce. Tudi ni treba z vriščem opominjati njega, ki vidi človeške misli, kakor Gospod zatrjuje: Zakaj v srcu hudo mislite? In drugje: In spoznale bodo vse Cerkve, da sem jaz tisti, ki preiskuje obisti in srca.
(Stran 67–68)