KAKO JE MISLEČI ČLOVEK HODIL SKOZI ČAS

V Evropo sega, kot rečeno, kar petdeset držav. Najmanjša, Vatikan, obsega manj kot polovico kvadratnega kilometra, a tudi največja ni med svetovnimi velikankami. Ukrajina kot prvakinja med deželami, ki ležijo zgolj na tako imenovani stari celini, je sicer velika za trideset Slovenij, a zgolj za polovico Južnoafriške republike, ki je je spet komaj za pol največje afriške države Alžirije. Teh petdeset držav se da razdeliti v več skupin.
Več kot polovica, skupaj sedemindvajset, jih je včlanjenih v Evropsko unijo (uporabljal bom ta uveljavljeni izraz, čeprav ne bi bilo nič narobe, če bi tujko unija podomačil v zvezo). Ta je, kot bo še povedano v nadaljevanju, najprej združevala demokratične zahodnoevropske države, potem pa se postopno širila. Da se je začela po britanskem referendumu o izstopu leta 2016 krčiti, ni nepomemben podatek o njeni trenutni formi, za katero bi lahko brez veliko slabe vesti rekli, da je vsaj navzven slabša kot takrat, ko se je leta 2004 razširila na večino nekdanjih pripadnic sovjetskega satelitskega sistema v Evropi. Trenutno se recimo ne zdi posebej verjetno, da bi šel njen razvoj v smer nekakšnih Združenih držav Evrope ali prave politične konfederacije. Pred dvema desetletjema se je to zdelo povsem mogoče, danes pa mora imeti politik kar precej poguma, da predlaga kaj takega, saj ga utegnejo volivci doma hitro odnesti s prizorišča. Navsezadnje se je ob izbruhu pandemije koronavirusne bolezni leta 2020 pokazalo, da Evropsko unijo le malo državljanov članic dojema kot nekakšno vsaj »širšo domovino«, kakor sem imel, priznam, sam s takšnim dojemanjem težave pri svoji prvi »širši domovini«, Jugoslaviji. Večina še vedno razmišlja predvsem v mejah svojih nacionalnih držav. Spomladi 2020 recimo skoraj nihče ni hotel, da bi bila nesrečna Bergamo in Lombardija znotraj njegovega ozemlja.
Na trenutno neprivlačnost zamisli o večjih pristojnostih Evropske unije kot celote vpliva več dejavnikov. Eden pomembnih je, da je v smislu politične ureditve obtičala nekje na ravni ustavne monarhije. V tem je podobna pozni habsburški monarhiji. Evropski parlament sicer obstaja in ima kar nekaj pristojnosti, a ko je treba odločati o sestavi »vlade« Evropske unije, o Evropski komisiji, imajo v resnici glavno besedo voditelji posameznih držav članic, ki izide volitev v Evropski parlament upoštevajo ali ne. Na enak način je lahko cesar Franc Jožef I. tudi po uveljavitvi ustave imenoval svoje vlade in ministre brez soglasja državnozborskih poslancev. Ne gre niti brez temeljnih nesoglasij med posameznimi članicami ali skupinami članic. Na eni strani so v klub najprej pripuščene države iz zahodnega dela stare celine. Med njimi prednjačita Nemčija in Francija. Če se po drugi svetovni vojni ne bi vsaj za silo sporazumeli, ideja Evropske unije sploh ne bi bila mogoča.
(Str. 160)