UKRAJINA OD IGRE PRESTOLOV DO VOJNE ZA SAMOSTOJNOST

Pričakoval sem, da bom kdaj napisal knjigo, podobno tej, ki jo držite v rokah. Pričakoval sem, da jo bom pisal v drugačnih okoliščinah. Da bo imela srečen konec. Zdaj konca nekako sploh nima. Še več, ob pripravi besedila sem se srečeval z za zgodovinarja prejkone nenavadno okoliščino. Običajno tisti, ki pišemo o preteklosti, vsaj zaključke »velike zgodbe« poznamo že vnaprej. Vemo, kdo je dobil kakšno vojno, kdo je nazadnje prvi izumil kakšno veliko pridobitev ali kdo je zmagal v tekmi za princesino roko. Celo otepati se moramo skušnjave, da bi vse prejšnje dogodke videli izključno v luči že znanega sklepnega dejanja.
Ukrajina leta 2022 v tem oziru ne bi mogla biti bolj posebna. Če si sposodim meni tako ljube besede velikonočne slednice, se smrt in življenje velikega evropskega naroda bojujeta v prečudnem (ali naj raje rečem prežalostnem?) dvoboju ta trenutek, ko sam sklepam modrovanje o zgodovini dežele. Po eni strani vstaja pred nami skupnost, ki bo ob koncu verjetno povezana bolj, kot je bila kadar koli v preteklosti. Po drugi strani kaže, da je do trenutka, ko bo lahko (če sploh) zadihala v svobodi, še nepredstavljivo veliko trpljenja. Za nas, ki ta levji boj spremljamo zgolj iz varnih naslanjačev, pa se bo porušila še kakšna dosedanja gotovost. Vse od 24. februarja 2022 si moram vsaj jaz namreč kar naprej zastavljati vprašanja, za katera sem mislil, da bodo ostala v kraljestvu visokoletečih modrovanj, nekdanjih šolskih esejev ali neobvezujočih repenčenj ob kavi in pivu. Naenkrat pa sem bil soočen s spoznanjem, da po več kot dveh desetletjih poučevanja zgodovine v bistvu ne vem, kaj sta vojna in mir, in da sem lahko zgolj hvaležen Bogu, ker so mi prihranjene vse tiste težke odločitve, pred katere so prav zdaj postavljeni državljanke in državljani največje evropske države.
(Stran 9)