OD KLINOPISA DO TEODORE
Sprehod skozi zgodovino starega veka
Aleš Maver
23,00 €
Iskriv oris preteklosti širšega sredozemskega prostora
Avtor se sprehodi po Sredozemlju v starem veku in nas preko Egipta, čez Grčijo in Rim pripelje v čas zgodnjega krščanstva, ki mu nameni obširen kos besedilne pogače, in zaključi s koncem antike na slovenskih tleh.
Pregled staroveške zgodovine poleg nespornih znanih dejstev nosi avtorjev osebni pečat. V nasprotju z vrstniki in današnjimi fanti, ki jih najbolj zanimajo brzostrelke in vesoljske ladje, so njega že zgodaj zastrupile volilne skrinjice in z njimi povezane številke. Zato se je najbolj razpisal in razvnel ob opisih politične zgodovine, državnih ureditev, volilnih procedur in političnih spletk. Avtor nikakor ni kakšen dolgočasni zgodovinar, pač pa iskriv pripovedovalec. Kot vstopna točka je že v naslovu naveden klinopis, ena od najzgodnejših, če že ne najzgodnejša pisava v človeški zgodovini; zaključi pa avtor svojo časovno zamejitev z ženskim imenom, spretno in inteligentno ženo vzhodnorimskega cesarja Justijana I. Velikega, Slovencem znanega iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem.
Prav nič dolgočasen zgodovinski učbenik bo tako študente kot tudi druge, ki zastrižejo z ušesi ob omembi preteklosti, razveselil z neobičajnim pristopom. Zagotovo pa knjiga tudi ljubiteljskih bralcev ne bo pustila hladnih. Obogatena je z zemljevidi, tabelami in slikami, da bo potovanje še prijetnejše.
Zadnji vzdihljaj sumerskega jezika na velikem zgodovinskem odru je bil zakonik sumerskega kralja Lipit-Ištarja iz omenjene dinastije, nastal nekje v prvi polovici 19. stoletja pr. Kr. Nasledil je Urnamujevo in napovedoval obsežnejše Hamurabijevo prizadevanje na zakonodajnem področju. Ton zakonika naj ponazori eno njegovih določil: Če moževa žena slednjemu ni rodila otrok, vlačuga z javnega trga pa mu je rodila otroke, naj mož tej vlačugi priskrbi žito, olje in obleko. Otroci, ki mu jih je rodila vlačuga, bodo njegovi dediči, a dokler živi njegova žena, vlačuga ne bo prebivala v hiši z njegovo ženo.
(Str. 51)
Za ženske je bila homerska doba vsekakor med boljšimi v grški zgodovini, vsaj če sodimo po obeh epih. Hlač vsaj občasno pri Homerju ne nosijo samo boginje, zlasti Atena in Hera, marveč tudi številne zemljanke. Navsezadnje si grška junaka Ahil in Agamemnon na začetku Iliade v lase sploh skočita zaradi ženske. Tolikšne moške pozornosti v družbi, ki so jo vedno obvladovali dedci, in takšnega javnega vpliva lepši spol pozneje ni bil deležen, še posebej ne v »demokratičnih« Atenah, kjer žensk v javnosti praktično ni bilo.
(Str. 132)