IZGUBLJENI SIN

Tako je Aron blagoslavljal Božje ljudstvo na njegovi poti v obljubljeno deželo. Zdaj je Jošua tako blagoslavljal sina, ki je odhajal v svet. Po njegovem v obljubljeno deželo. Od sebe ga je puščal s samo eno jasno mislijo: Naj Gospod razjasni svoj obraz nad teboj, ljubi sin, naj te gleda z dobrohotnimi očmi in naj te vedno blagoslavlja.
Zahej je dal znamenje tovorni kameli, ki se je nerodno postavila na noge. Z vrvjo jo je privezal na prednjo kamelo in se hip zatem še sam povzpel nanjo. Dregnil jo je in žival je pohlevno vstala. Z višine je gledal na domače in bilo mu je težko, ker so bili zaradi njega žalostni. Toda življenje je vendar eno samo poslavljanje. Kameli sta počasi prestopili in njegova pot v daljne dežele se je začela. Z vsakim korakom so se njegovi ljubi bolj oddaljevali, postajali so vedno manjši. Vas je majavo lezla mimo, še zadnje hiše in domače mestece bo za njim. Daleč pred njim pa je bilo veliko mesto, novo življenje. Ne ve, kaj vse mu bo prinesla ta pot. S seboj nosi očetov blagoslov, svojo dediščino in velika pričakovanja.
Vseeno mu je bilo pri srcu težko. Po licih so mu počasi polzele solze. Ni jih obrisal. Pustil je, da so risale svetle sledi po njegovem obrazu. Za seboj je v tistem mestecu puščal toliko lepih spominov na otroštvo, na mlada leta. Vsega tega je konec, v novi svet gre. V svojih mislih si je ustvarjal vsemogoče podobe, ki so morda le iluzija. Toda vseeno je šel naprej. Želel je doživeti kaj novega, kaj razburljivega. In hotel si je ustvariti svoj dom.
(Str. 69)