DON CAMILLO IN PEPPONE 6

Giovannino Guareschi

Prevod: Dean Rajčić

Strani: 508

Zbirka: DON CAMILLO IN PEPPONE

Format: 135 mm × 210 mm

Vezava: mehka vezava

Leto izdaje: 2018

ISBN: 978-961-278-362-4

Kratka predstavitev (422 KB)

28,50 €

Članska cena: 25,65 €

Opis
Iz knjige

Kulturnopolitične humoreske polpretekle dobe – ogledalo sodobni družbi

Če smo se pred pol stoletja pri branju Don Camilla muzali ob dogodivščinah med duhovnikom in komunistom, ko so v »samoupravni« Jugoslaviji preganjali celo politične »vice«, gre danes na eni strani za kulturnozgodovinsko skico, na drugi strani pa za hudomušno lahkotno branje z literarno težo. V teh zgodbah, od katerih marsikatera temelji na resničnih dogodkih, se na prijeten in lahkoten način izraža Guareschijev brezkompromisni spopad z vsem, kar je opazil gnilega v tedanji družbi.

Kdor je z užitkom prebral prvih pet knjig Guareschijevih zgodb (prva je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla leta 2013, druga leta 2014, tretja leta 2015, četrta leta 2016, peta leta 2017), bo seveda tudi sedaj pričakoval sočno in zabavno branje. In ne bo se zmotil. Res pa je, da so med šaljivimi tudi presneto resne zgodbe o življenju ljudi s Padske nižine, začinjene z duhovitim odnosom med katoliškim župnikom in »rdečim« županom. To so zgodbe, pisane s srcem. »Srce sicer ne razmišlja, vendar je včasih močnejše od možganov,« pravi don Camillo v enem od pogovorov z Jezusom. Iz obširnega opusa 346 zgodb nas bo šesta knjiga poučevala in zabavala s petinštiridesetimi novimi peripetijami obeh glavnih akterjev.

Guareschijeva iskriva satira je več kot aktualna tudi danes, saj je pisana tako, da v vsakem času drži ogledalo družbi, dokaz tega pa je, da je v Italiji v zadnjem desetletju izšlo več zbirk posameznih Guareschijevih zgodb z obširnimi komentarji uglednih literarnih kritikov. Skratka, videti je, da je šele več kot pol stoletja po njihovem nastanku prišlo do širšega zavedanja globine njihove sporočilnosti.

Don Camillo je šel zaupat svoje muke in svojo bolečino Kristusu z glavnega oltarja.

»Jezus,« je vzkliknil,« nad to sodrgo bi morali poslati kot kokošja jajca debelo točo. Tem pokvarjencem je greh narediti kaj dobrega.«

»Delati dobro komurkoli ni nikoli greh,« je odgovoril Kristus. »Greh je, če ne narediš dobrega takrat, ko to lahko narediš.«

»Točno tako. Tisti skopuhi nobeno leto niso imeli toliko pšenice kot letos, jaz pa nobeno leto nisem s tolikšnimi težavami kot letos dobil od njih vsaj toliko pšenice, da bi se iz nje naredilo dovolj kruha za otroke iz rekreacijskega centra. Eden mi je dal osem kilogramov pšenice, drugi deset kilogramov, tretji samo pet kilogramov; in pri tem je treba imeti v mislih, da je vsak izmed njih dobil tja do pet tisoč kilogramov pšenice na hektar. Filottijevi so bili celo tako predrzni, da so mi ponudili trideset kilogramov; malo je manjkalo, da bi jim vso pšenico vrgel v obraz. Ali potemtakem nimam razlogov za jezo?«

»Ne, don Camillo, nimaš. Kdor pusti, da ga premaga jeza, ni na pravi poti. Treba je imeti potrpljenje in treba je biti ponižen. Potrpljenje in ponižnost: to mora biti tvoja deviza, don Camillo.«

»Jezus, oprosti, ampak s potrpljenjem in s ponižnostjo ni mogoče narediti kruha, za to je potrebna pšenica.«

»Zagotovo, don Camillo; ampak če potrpljenje in ponižnost nista podprta z vero v Božjo previdnost, ne moreta kaj dosti pomagati.«
Don Camillo je razumel lekcijo, ki mu jo je hotel dati Kristus.
»Jezus,« je rekel, »počakal bom, da se konj malo odpočije, in potem bom nadaljeval svoj obhod.«

[stran 69–70]