DON CAMILLO IN PEPPONE 5

Naslednje jutro je don Camillo stopil iz župnišča, da bi šel maševat, in odkril, da se je ponoči zgodilo nekaj groznega.
Vrh visokega zvonika je pokrival stožec, prekrit z bakrenimi ploščami, na sami konici pa je bil podstavek, ki je nosil pozlačenega angela iz trinajstega stoletja.
Nekdo se je povzpel do same konice in v angelovo naročje zasadil veliko rdečo zastavo.
Don Camillo je kriknil tako glasno, da so prihiteli ljudje, in kaj kmalu je bil trg poln kot škatlica vžigalic in vsi so z dvignjenimi glavami gledali to grozo.
Treba je bilo odstraniti rdečo krpo in gor je stekel neki mladenič iz don Camillovega tabora. Toda ko je prišel na vrh zvonika, ob vznožje stožca, je naredil nekaj nenavadnih gibov in se vrnil dol.
»Nič se ne da storiti,« je sopihajoč razložil. »Prežagali so lestev.«
Ob vznožju stožca je bila namreč nameščena posebna lestev, kakršno uporabljajo za spuščanje v vodnjake ali za vzpenjanje po zelo visokih tovarniških dimnikih; vzdolžne palice lestve so pritrjene na zid oziroma steno in klini so precej široki in postavljeni v primerni razdalji, tako da lestev nudi dober oprijem za roke in zanesljivo oporo za noge.
Nesrečnik, ki je izkoristil oblačno in črno noč in se povzpel do vrha stožca ter med roki pozlačenega angela zagozdil drog z rdečo zastavo, je bil očitno opremljen s trdnim pasom in s kavljem, kajti med spuščanjem je utegnil prežagati prav vsakega izmed železnih klinov lestve.
In prežagal jih je tako skrbno, da človek, ki bi si upal splezati na konico stožca, tega ne bi mogel storiti, ker ne bi našel nobene opore in ne oprijema.
Neznanec, ki je to storil, je bil gotovo izjemno krepak, ne toliko zato, ker so za žaganje klinov v takih razmerah potrebne močne mišice, temveč predvsem zato, ker je neznanec – in to ni bilo težko ugotoviti – prežagal kline le do polovice, da ti ne bi padli na tla in delali hrupa, potem pa jih je zlomil z rokami.
V vsakem primeru je bilo nemogoče splezati na konico stožca ne le zaradi njegove strmosti, pač pa tudi zato, ker je bil okvir, na katerega se je opiral temelj visokega stožca, izjemno ozek in ni omogočal manevriranja z vrvjo ali z lestvijo.
Trenutno ni bilo mogoče storiti drugega kot z dvignjeno glavo zreti v zaskrbljujoč fenomen.
In ljudje so zmedeno zrli v rdečo zastavo, ki je plapolala na samem vrhu zvonika, in tudi don Camillo je po kriku tako kot drugi nemo in negibno gledal v višino.
»Če bi bil na vašem mestu, častiti, bi začel upati v molje, da bi razjedli zastavo,« je rekel neki glas za don Camillovih hrbtom.
»Jaz pa bi molil k svetemu Kandidu,« je rekel neki drugi glas, »da bi naredil, da bi začela deževati varekina, s katero bi se rdeča zastava spremenila v belo.« (Gre za besedno igro. Sveti Kandid je v italijanščini San Candido, »candido« pa pomeni bleščeče bel, čist, nedolžen, medtem ko je varekina v italijanščini »candeggina«, torej beseda istega izvora kot »candido«.)
Don Camillo se je obrnil in pred seboj zagledal Pepponeja ter Mršavega.
»Jaz pa bi se zahvalil Bogu, gospod župan,« je odgovoril, »da je rešil onega ubogega norca, ki je ponoči prinesel zastavo tja gor.«
»Ta ubogi norec ni mogel biti drugega kot brezbožnik!« je jezno vzkliknil Spiletti.
»Ne smemo posploševati,« je mirno odvrnil don Camillo. »V devetdesetih odstotkih primerov so brezbožni ljudje zgolj ljudje brez pameti.«
Miren in nežen don Camillov ton je ugajal Mršavemu, ki je zamrmral:
»Častiti ima prav, ampak samo do določene mere.«
Tako Mršavi kot Peppone namreč nista bila brezbožnika.
Kar je pa zadevalo pamet, sta jo imela, vendar sta jo uporabljala nenačrtno.
Rdeča zastava je tako ostala na vrhu zvonika, da bi ljudi dobre volje spominjala na to, kar so v volilni mrzlici pozabili: »Mir ljudem dobre volje.«