DON CAMILLO IN PEPPONE 4

In tako sta prišla do Dveh topolov: tam sta se v pancerju povzpela na drugi breg in v bližini je bila Jama pri Velikem gozdu. Ko sta prišla med grmičevje in vejevje, sta ugasnila motor in nekaj trenutkov brez besed poslušala, pri čemer je obema srce tako razbijalo, kot da bi imelo šest cilindrov in bi delalo s polnim plinom.
Slišala sta brnenje motorjev traktorjev: edini, ki so bili v tem času budni, so bili traktoristi, ki poleg trušča svojih strojev ne bi mogli slišati popolnoma nič.
»Kaže, da se je z Božjo pomočjo vse dobro izteklo,« je zašepetal don Camillo.
»Z Božjo pomočjo in s pomočjo tega nesrečnika Pepponeja,« je dodal Peppone.
Še nekaj časa sta čakala v tišini v drobovju pancerja.
»Ampak škoda je vreči proč tako lep stroj,« je nenadoma zavzdihnil Peppone.
»Saj ga ne bova vrgla proč,« je odgovoril don Camillo. »Še bo služil.«
»Ja, služil bo po možnosti za vašo umazano vojno!« je zarjovel Peppone.
»Bolje, da služi za našo vojno kot za vaš mir!« mu je mirno zabrusil don Camillo. »Sicer pa moraš biti ponosen, da si sodeloval pri obnovi vojske svoje domovine.«
Peppone je izgubil potrpljenje in se precej razburil. In v razburjenju se je s tacami dotikal veliko stvari, za katere bi bilo bolje, da se jih ne bi dotaknil.
Toliko bolj, ker je bil topič pancerja nabit, in ko se je Peppone dotaknil določenega gumba, je popolna in natančna nemška tehnologija opravila svoje in izstrelek je švignil skozi topovsko cev na kupoli.
To je bilo nekaj zastrašujočega: strel iz tankovskega topiča ob tej uri in v tej situaciji je tisočkrat bolj pretresljiv od eksplozije atomske bombe.
Don Camillo in Peppone nista švignila, ampak se izstrelila iz kupole in začela teči, kolikor so ju nesle noge, ter se ustavila šele, ko jima je zmanjkalo sape.
Pritekla sta do vznožja nasipa v bližini velike reke in ostala tam, ne da bi razmišljala o čemerkoli. Čez nekaj časa je Peppone končno zamrmral:
»Kdove kje je končal?«
»Kdo?«
»Izstrelek, zaboga!«
»Izstrelek?«
»Kakopak! Menda ja ne mislite, da so Nemci vozili tanke s topovi, napolnjenimi z mortadelo!«
Skušala sta se spomniti, kam za vraga je bil usmerjen tisti prekleti top, vendar nista uspela ničesar pogruntati.
Nato sta se čez polja vrnila v vas in videla na trgu velikansko gnečo.
V župnišču sta si umila obraz in roke ter se nato pomešala med ljudi.
»Kaj se dogaja?« je z ostrim glasom vprašal Peppone.
»Nekdo je z bombo razstrelil goloba miru!« je nadvse razburjeno razložil Mršavi.
In od velikega, iz lakiranega lesa narejenega goloba miru, ki ga je Peppone ukazal postaviti na streho Ljudskega doma, je ostal le velik kup drobnih koščkov.
»Ne nasedimo na provokacijo, tudi če je krvava!« je zavpil Peppone. »Spontano ogorčenje ljudstva bo zadostovalo za ožigosanje tega zločinskega dejanja sovražnikov ljudstva. Živel mir!«
»Živel!« so zavpili drugi, ki so se počasi odpravljali proti svojim domovom, da bi se vrnili v postelje. Vsi so bili zaspani, saj je bilo to sredi noči, sicer pa kadar reakcija sproži vprašanje o bombah, revolucionarne sile bolj kot kdajkoli prej pritegne miroljubno življenje.