V PRAH STRTI PRESTOL

Nesojeni monarh v službi idealov združene Evrope

Navadili smo se, da slovensko slovo od habsburške dinastije jeseni 1918 ponazorimo z besedami voditelja slovenskih katoliških narodnjakov Antona Korošca, ki je zadnjemu cesarju Karlu dejal: »Veličanstvo, prepozno je. Usoda je že odločila!« To je ena izmed iztočnic, ki uvede monografijo o poslednjem nesojenem pretendentu na habsburški prestol, intelektualcu, svetovljanu in zapriseženem Evropejcu, Ottu von Habsburgu. Delo celostno zaokroža poglobljeno in vsestransko analizo časa ter prostora avtorjevih predhodnih del Od majniške deklaracije do habsburške detronizacije (2016) in Po razpadu skupne države (2020).

Monografija Andreja Rahtena ni samo zgodba o zadnjem cesarskem kandidatu za habsburški prestol, temveč veliko več. Besedilo monografije je zato poglobljen in široko zastavljen pregled slovenskih gledanj in dojemanj habsburške dinastije v času, ko ta ni bila več na prestolu, a je po svojih posameznikih še vedno imela določen vpliv. Nekronani cesar Otto von Habsburg je bil nosilec ideje svojih prednikov in je imel izvirno oseben odnos do držav, ki so se razvile na pogorišču podonavske monarhije, vključno z novonastalo južnoslovansko državo. Usoda družine, ki se je morala zaradi nenaklonjenosti uradne Avstrije večkrat seliti in iskati prostor pod soncem, pa mu je pomagala, da je prešel stopnjo zgolj čakajočega pretendenta ter se razvil v razgledanega in uglednega politika, ki je s svojimi kozmopolitskimi držami zastopal klasične vrednote srednjeevropske družbe in nato prispeval pri priznanju osamosvojitvenih teženj vrste narodov, med temi tudi Slovencev, ter pri njihovem vključevanju v Evropsko unijo.
Iz recenzije prof. dr. Bogdana Kolarja

Andrej Rahten v pričujočem delu zaokroža trojni monografski prikaz konca habsburške monarhije, slovensko-avstrijskih razhajanj in vrednostnih pogledov v slovenskem in mednarodnem prostoru na Habsburžane po njihovi ugasli môči. Skozi njegovo celotno življenjsko pot se posebej posveti osebnosti in širokemu političnemu delovanju prvorojenca zadnjega habsburškega vladarja Karla, Otta von Habsburga – od njegovih restavracijskih prizadevanj v različnih političnih položajih, kasnejši odpovedi družinskemu prestolu, vodenju panevropskega gibanja in dela v Evropskem parlamentu, do podpore slovenski osamosvojitvi in vključevanju Slovenije v evropski integracijski proces.
Iz recenzije dr. Jurija Perovška