UMRETI NOČEJO!
Zgodbe slovenske bolečine na Koroškem
Ivan Pregelj
18,00 €
Koroški mozaik – komur je dana slovenska usoda, ji ne more uiti
Povest o usodi Korošcev v prelomnih letih ob plebiscitu, napisana s prikazom usode neke družine. Dogaja se na obeh straneh današnje Koroške: prvi del se konča s koncem prve svetovne vojne, drugi pa nadaljuje z opisom koroških bojev. Skozi to obdobje spremljamo glavnega junaka Andreja Raznožnika in njegovega prijatelja Pavleta Užnika. Usodni trenutek na god svete Ane leta 1914 je razdružil mladostno prijateljstvo, vojna pa ju je spremenila, postarala in pomožatila.
V času od 1919 do 1940 so izšla številna leposlovna in publicistična dela, katerih središče je bila koroška tema. Med avtorji, ki so svoja knjižna dela objavljali pri Mohorjevi družbi, je bil tudi Ivan Pregelj, ki je z močjo nespornega stilista po mnenju slovenskega literarnega zgodovinarja Franca Zadravca (1925–2016) »napisal kar sugestivno povest ali ›zgodbo slovenske bolečine na Koroškem‹. Zgodba se dogaja na Koroškem od Šmohorja do Mežice, od sarajevskega strela do plebiscita. Izbrani prostor in pripovedni čas sta mu dala veliko možnosti tudi za osebno refleksijo. V drugem delu je nakopičil preveč dokumentarne, dnevniško politične snovi, premalo prostora pa je dal živi zgodbi ali ›romanu‹. /…/ Narodni odpadnik je Preglju hudodelec in zagrizen uničevalec slovenstva. Končno mora zadaviti tudi sebe. Znamenje moralizujoče vzgojne povesti je, da je narodno odpadništvo združeno z nravno propalostjo in kaznijo. Pregelj protestira tudi proti ponarejenemu plebiscitu. Ko pa išče rešitev, se izgubi v mistiki in resignaciji. V sklepnem prizoru doživi mladi duhovnik, nosilec slovenske ideje, »videnje« ustoličevalnega obreda. /…/ Pregelj na koncu povesti naroča: 'Koroška, tŕpi, dokler Bog hoče tako!' Politični pojem in problem je s tem popolnoma depolitiziran in zgodovinski preobrat se pričakuje na temeljih krščanske etike.«
Pregljeva povest Umreti nočejo! med bralce Slovenskih večernic v tretjem tisočletju prihaja kot 166. zvezek, tokrat s spremno besedo prof. ddr. Igorja Grdine Pregljev koroški mozaik.
Lepota jesenske koroške zemlje, pod Ljubelj na Plajberk do Žingarice in na vzhod proti Bajtišam in Selam, se je razgrnila potnikom pred očmi. Bila je prav tista jesenska lepota, kakor na kranjski strani, a imeli so jo v drugačni luči in z drugačnim srcem. Kakor tihi kresovi so gorele barve: temno žolto in zamolklo rjavo hrastje, prosojno medlo luč igličevja v macesnih iz bledorumenega pri tleh v bolnozeleno pri vrhu, žarko, rdeče in zlato se prelivajočo toploto nizkih bukev, umazano mokrotnost na vlažnem jelševju, zeleno blazinje cretja, trpke kope nizko iz globeli se pnočih smrek, sanjavo sinjo, kakor slana posejano senco za nizkim grmičevjem, togo trpko, kakor iz platna urezano in razgrnjeno odsojnost pod čermi na Kozjaku.