REVOLUCIONARNO NASILJE NA ŠTAJERSKEM 1941–1945

Prikaz posameznih oblik nasilja na Štajerskem, ki ga je med vojno 1941–1945 nad civilnim prebivalstvom izvajalo partizansko odporniško gibanje.

Študija temelji na arhivskih dokumentih partizanskega odporniškega gibanja, na podatkih iz partizanske literature in na ustnih virih. Slednji so avtorju omogočili, da je lahko nekatere primere usmrtitev (»likvidacij«) tudi opisal. Glede na to, da je po avtorjevih ugotovitvah partizansko odporniško gibanje na Štajerskem usmrtilo več kot 500 civilistov in partizanskih borcev, je razumljivo, da je lahko opisal samo nekatere primere njihovih usmrtitev. Pri tem se je omejil izključno samo na tiste, za katere je nedvomno dokazano, da je bila žrtev usmrčena brez vsake krivde. To pa so bili predvsem vsi tisti, ki jih je partizansko odporniško gibanje usmrtilo (»likvidiralo«) iz ideoloških in političnih razlogov.

Ta študija predstavlja poizkus okvirnega prikaza posameznih oblik nasilja na Štajerskem, ki ga je med vojno 1941–1945 nad civilnim prebivalstvom izvajalo partizansko odporniško gibanje. Ker je bilo to nasilje povezano predvsem z izvajanjem komunistične revolucije, zanj uporabljam izraz »revolucionarno nasilje«. Glavni poudarek v študiji je na usmrtitvah tako imenovanih narodnih sovražnikov, za katere sta se v tedanjem revolucionarnem izrazoslovju uveljavila izraza »likvidacija« oziroma »justifikacija«. S prikazom revolucionarnega nasilja na Štajerskem želim predvsem iztrgati pozabi spomin na njegove številne žrtve, o katerih se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti, kaj šele pisati. Poleg tega, da so morale biti zamolčane, njihovi svojci ne vedo in verjetno tudi nikoli ne bodo zvedeli, kje ležijo njihovi posmrtni ostanki.

Namen te študije nikakor ni razvrednotenje partizanskega boja na Štajerskem, prav tako tudi ni njen namen krivdo za zločine, ki so bili na Štajerskem storjeni v imenu komunistične revolucije, pripisati celotnemu partizanskemu odporniškemu gibanju. S tem bi po krivici prizadel vse tiste partizanske borce in podpornike partizanskega odporniškega gibanja na Štajerskem, ki z revolucijo in s tem nasiljem niso imeli ničesar opraviti; med katerimi so bili tudi moji starši. Odgovornost za medvojno revolucionarno nasilje ne le na Štajerskem, ampak povsod na Slovenskem, je treba pripisati Komunistični partiji Slovenije, ki je domoljubna čustva Slovencev zlorabila za uresničitev svojih revolucionarnih ciljev po popolnem prevzemu oblasti in uvedbi lastne diktature. Pri tem je bila za dosego tega cilja pripravljena uporabiti vsa sredstva, tudi pobijanje tistih Slovencev, ki se z njenimi revolucionarnimi cilji niso strinjali. Na osebni ravni pa (so)krivdo za storjene zločine nosijo vsi tisti posamezniki, ki so bili tem ciljem komunistične partije pripravljeni slepo slediti in služiti. S svojimi zločini so komunisti slovenskemu narodu, ki je že tako bil izpostavljen hudemu okupatorjevemu nasilju, ne le povzročili povsem nepotrebne žrtve, ampak so z njimi tudi povzročili veliko moralno škodo samemu partizanskemu odporniškemu gibanju.

Ta študija predstavlja nadaljevanje serije študij o medvojnem revolucionarnem nasilju na Slovenskem, ki jih izdaja Študijski center za narodno spravo. Doslej sta pri tej ustanovi že izšli dve študiji o medvojnem revolucionarnem nasilju na Gorenjskem, prav tako pa je že izšla tudi študija o medvojnem revolucionarnem nasilju na severnem Primorskem.

Dr. Milko Mikola