CELJE V PLAMENIH REVOLUCIJE

Trajno zaznamovano mesto komunističnega revolucionarnega nasilja

Zmaga komunistične revolucije v Sloveniji se je tudi v Celju najprej manifestirala v obliki strahotnega nasilja, ki ga je takoj po koncu vojne leta 1945 začela izvajati komunistična revolucionarna oblast. Dr. Milko Mikola, eden najvidnejših poznavalcev povojne represije v Sloveniji, na podlagi arhivskih dokumentov predstavi revolucionarno nasilje, ki je Celju zadalo težak in trajen udarec.

Celje spada med tista slovenska mesta, ki jih je komunistično revolucionarno nasilje najmočneje prizadelo in ga hkrati tudi za vedno močno zaznamovalo. Celjski zgodovinarji, ki so o povojni zgodovini Celja pisali v času komunističnega režima, tega nasilja sploh niso omenjali, kot da ga sploh nikoli ni bilo, kar velja tudi za tedanjega najvidnejšega celjskega zgodovinarja Janka Orožna.

V njegovem obsežnem delu Oris sodobne zgodovine Celja in okolice 1941–1979, ki je izšlo leta 1980, o nasilju komunistične revolucionarne oblasti v Celju ni zapisane niti besedice. Orožna nekoliko opravičuje dejstvo, da tudi če bi o njem hotel pisati, mu tedanja oblast tega ne bi dovolila objaviti. Kot namreč lahko ugotovimo iz dokumenta Občinskega komiteja ZKS Celje z dne 2. aprila 1976, ki nosi naslov Pripombe k gradivu, ki nam ga je posredoval tov. prof. Orožen (hrani ga Zgodovinski arhiv Celje), je Občinski komite ZKS Celje Orožnovo delo pri pripravljanju te knjige sproti spremljal in preverjal, da ne bi bilo v njej zapisanega česa takšnega, kar bi partiji ne ustrezalo.

O avtorju
Dr. Milko Mikola (1946) se je po opravljeni maturi na celjski gimnaziji vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je diplomiral iz zgodovine in sociologije (1972). Po desetih letih pedagoškega dela se je kot arhivist zaposlil v Zgodovinskem arhivu v Celju, kjer je začel z raziskovalnim delom, predvsem s področja povojne represije na Celjskem in na območju celotne Slovenije. Leta 1989 je končal magisterij, desetletje kasneje pa doktorat s področja povojnih zaplemb premoženja. Leta 2005 je prevzel vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje, kasneje pa je postal vršilec dolžnosti direktorja Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani, kjer je bil kot znanstveni svetnik zaposlen do upokojitve leta 2009.

Kot eden najvidnejših poznavalcev povojne represije v Sloveniji je na tem področju opravil pionirsko delo in poleg številnih prispevkov objavil vrsto knjig, med drugim študije Sodni procesi na Celjskem 1944–1951 (1995), Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943–1952 (1999) in Delo kot kazen: izrekanje in izvrševanje kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela v Sloveniji v obdobju 1945–1951 (2002). Posvetil se je tudi zgodovini industrije na Celjskem in objavil monografiji Stara industrijska podjetja na Celjskem (1996) in Zgodovina celjske industrije (2005). Kot arhivist je izdal vrsto arhivskih dokumentov – Notranji sovražniki v dokumentih okrajnih partijskih komitejev z območja Zgodovinskega arhiva v Celju (1999) ter Religija, Cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev Zgodovinskega arhiva Celje (2003). Za to delo mu je Arhivsko društvo Slovenije podelilo Aškerčevo priznanje, Mestna občina Celje pa svoj srebni grb.

Posebno pozornost je posvetil zbiranju in objavljanju dokumentov ter pričevanj o posameznih oblikah povojnega nasilja v Sloveniji. V obdobju 2006–2008 je izdal štiri zbornike z uvodnimi študijami, ki se nanašajo na povojna delovna in koncentracijska taborišča ter na povojne izgone prebivalstva v Sloveniji.

Leta 2012 je pri Celjski Mohorjevi družbi (v redni zbirki) izšla knjiga Rdeče nasilje: Represija v Sloveniji po letu 1945, leta 2014 pa knjiga Revolucionarno nasilje na Štajerskem 1941–1945.

Leta 2013 je dr. Mikola prejel Zoisovo priznanje za pomembno znanstvene dosežke.


Odlomek iz knjige

Po prevzemu oblasti maja 1945 je Partija v okraju Celje-mesto v celoti obvladovala tako politično kot vse ostalo življenje. Je pa to počela tako, da pri tem sama nikoli ni stopala odkrito v ospredje, ampak se je skrivala za tako imenovanimi množičnimi organizacijami: Osvobodilno fronto (OF), Enotnimi sindikati (ES), Antifašistično fronto žensk (AFŽ) in Ljudsko mladino Slovenije (LMS). Navedene »množične organizacije« so predstavljale samo transmisijo Partije, njihova glavna naloga pa je bila uveljavljanje partijskih smernic in direktiv v organih oblasti, podjetjih, zavodih in med ljudmi na terenu. Daleč najpomembnejša in tudi daleč najbolj množična med njimi je bila Osvobodilna fronta oziroma Ljudska fronta, ki se je leta 1953 preimenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL).

Na območju Okraja Celje-mesto je leta 1946 delovalo 20 krajevnih odborov OF, v katerih je bilo včlanjeno 1016 članov, 22 odborov (AFŽ) in 23 odborov LMS, v katerih je bilo od skupno 3210 mladincev organiziranih 2340. Enotni sindikati so imeli leta 1946 v okraju Celje-mesto 52 podružnic. Naštetim »množičnim« oziroma »družbenopolitičnim« organizacijam se je leta 1948 pridružila še Zveza združenj borcev Narodnoosvobodilne vojske Slovenije (ZZB NOVS).

Pri izvajanju svoje politike se je Partija poleg ostalega posluževala tudi izvajanja množične propagande med prebivalstvom okraja Celje-mesto, za kar je bila posebej zadolžena agit-prop komisija pri Okrajnem komiteju KPS Celje-mesto. V njenem okviru so obstajali kulturno-prosvetni sektor, ideološki sektor in organizacijsko-tehnični sektor. Sprva je štela štiri člane, maja 1946 pa je Okrajni komite KPS Celje-mesto Okrožnemu komiteju KPS Celje predlagal, da se njeno število poveča na pet.