RAZSTRUPITI EROS

Katoliška spolna morala na življenjski način

Med ljudmi je precej predsodkov glede katoliške spolne morale, ki jo tudi povsem cerkveno angažirani verniki običajno razumejo kot neživljenjsko, še več, celo kot golo moralo prepovedi. Tako se je razvil za cerkveno razumevanje nesprejemljiv razkorak med teoretičnim življenjem, ki ga predstavlja cerkveno učiteljstvo, in praktičnim življenjem številnih vernikov. Predvsem mladi in mlajši odrasli odrekajo Cerkvi vsako pristojnost, da bi na področju spolnosti ponujala kakršnokoli svetovanje, s katerim bi bili odnosi uspešni in srečni.

Zasluga pričujočega dela je najprej ta, da predstavlja bogat in načeloma pozitiven svetopisemski vidik spolnosti. Nato se avtor sprehodi skozi zgodovino spolne morale. Proti koncu pa se ne prestraši tega, da bi se spoprijel z vročimi temami spolne morale.

O avtorju
Martin M. Lintner se je rodil leta 1972 v Bolzanu na Južnem Tirolskem. Leta 1993 je vstopil v red servitov (služabniki Device Marije), od leta 2013 pa je provincial tirolske province. Teologijo je študiral v Innsbrucku, na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu in na Dunaju, kjer je leta 2006 doktoriral na temo »Etika darov«. V letih 2006–2009 je bil predavatelj moralne teologije in cerkvenega družbenega nauka na Papeški teološki fakulteti Marianum v Rimu. Od leta 2009 je profesor moralne teologije na Visoki šoli za filozofijo in teologijo v Briksnu. Od leta 2013 do 2015 je predsednik European Society for Catholic Theology in član regionalnega evropskega komiteja društva Catholic Theological ethichs in the world Church. Je sourednik teološke revije Brixner Theologisches Jahrbuch, avtor različnih člankov s področja bioetike, spolne morale in družinske etike ter osnovne moralne teologije.

Odlomek
Da bi razumeli pomen spolnosti v današnji teologiji, je potrebno spomniti na to, da krščansko razumevanje spolnosti v njenem notranjem bistvu ni sovražno do telesa, ampak daje telesu pozitiven pomen in se v tem loči od številnih antičnih filozofskih smeri, ki so bile dualistično zaznamovane in so materialno imele za negativno. Nasproti tem dualističnim smerem vera v Kristusovo učlovečenje pomeni pozitivno interpretacijo človeškega telesa. »In beseda je meso postala« (Jn 1,14): v tej osrednji skrivnosti krščanske vere se nahaja izvor odrešenja celotnega človeka: s kožo in kostmi! Kristus je odrešil tudi telo in ne samo duše. Glede na svetopisemsko antropologijo lahko človeka razumemo le kot telesno-duševno enoto. Telesnost je bistvena za osebno identiteto.