ČLOVEK IN LJUBE ŽIVALI

Pri pisanju avtor izhaja iz osebne izkušnje življenja na kmetiji, kar daje celotnemu delu čut za realnost. Naravnega okolja in živalskega sveta ne idealizira, ampak pokaže na prepletenost človeka in živali pri deljenju skupnega življenjskega prostora, ki je često tudi konfliktna. Odločno pa se zoperstavi radikalnemu antropocentrizmu, ki je zaznamoval zahodno misel in v skladu s katerim lahko človek poljudno izkorišča živali v svojo korist. Na podlagi teološke in filozofske refleksije pride do sklepa, da imajo živali vrednost v sebi, da ne obstajajo samo zaradi človeka in da jih človek ne sme poljubno izkoriščati. Načelno sicer ne nasprotuje povsem ubijanju živali, tudi ni zagovornik vegetarijanstva ali veganstva, vendar je zanj vsako neutemeljeno ubijanje živali, ki lahko čutijo bolečino, etično nesprejemljivo. Človek mora spoštovati vrednost, ki jo imajo živali same v sebi. Pri tem se spoštovanje živali razlikuje od spoštovanja človeka. (Dr. Roman Globokar v spremni besedi, str. 14)

Eden od vidikov, ki si ga delijo živali in ljudje, je ranljivost. Tako kot živali so tudi ljudje ranljivi in to tako kot individuumi kot tudi v svoji vključenosti v naravne povezanosti, kot je njihova medsebojna odvisnost in nji­hova odvisnost od nedotaknjenega ekološkega okolja. Ekosistem je kompleksna mreža medsebojne odvisnosti in odnosnosti. Skupno poseljevanje zemlje in uporaba sinergij med živimi bitji je temelj delujočega naravnega življenjskega prostora, kar pa tako naravni življenjski prostor kot živa bitja, ki ga poseljujejo, dela občutljive za motnje. Kar človeka vsekakor ločuje od živali, je poznavanje teh krhkih povezanosti. Človek razmišlja o lastni ranljivosti in o ranljivosti drugih ljudi, zaveda pa se tudi ranljivosti vseh živih bitij. Zato ranljivost dobi zave­zujočo moč. Njeno poznavanje ima moralne posledice in postane vir odgovornosti. Na področju medčloveških odnosov odpira možnost za utemeljitev človekovih pravic, na področju odnosov med človekom in živaljo pa odpira možnost za oblikovanje zakonov o zaščiti živali. Kljub vsej različnosti človekovih in živalskih pravic, s katero se bomo podrobno še ukvarjali, je vsakemu ranljivemu živemu bitju načelno priznana pravica, da se ga v njegovi ranljivosti varuje, to pomeni, da se mu ne povzroča bolečin ali poškodb. To ljudem nalaga obveznost, saj kot edina svobodna živa bitja lahko drugim živim bitjem zavestno in namerno povzročajo bolečino in trpljenje ali pa uničujejo življenjske prostore. Albert Schweitzer (1875–1965) je s posebnim poudarkom opozoril na to, da se mi kot ljudje nahajamo med drugimi živimi bitji, ki imajo tako kot mi »voljo do življenja«. Ko je izhajal iz tega in iz dejstva, da imamo kot ljudje sposobnost, da to življenjsko voljo vseh živih bitij zaznamo in o njej razmišljamo, je razvil svojo idejo »etike strahospoštovanja do življenja«. (Str. 66–67)