POZNI NOVEMBER ZA PESNIKA

Tisto jutro, na svetega Jožefa dan, 19. marca 1943, je Balantič vstal prej kot po navadi in tudi gospodinja mu je pripravila zajtrk prej kot sicer. Povedal ji je, da za nekaj časa odhaja k prijatelju na Notranjsko in da naj nič ne skrbi zanj. Še enkrat se je ozrl po sobi, pogledal po mizi, kjer so ležale knjige in rokopis pesniške zbirke. Vse je pustil, kot da odhaja samo za kakšen teden. Oprtal si je nahrbtnik z najnujnejšim in že je stal na pragu. Gospodinja je gledala za njim, kako je odločno stopal proti mestu. (Str. 98)

Balantiča je preganjala skrb za Marijo. Ob zadnjem obisku mu je zaupala, da ji terenci grozijo. Začasno se je preselila k sorodnikom v Grahovo, toda, ker so se grožnje stopnjevale, sta brata, ki sta bila v postojanki, predlagala, naj se umakne k bratrancu v Preserje pri Podpeči na Barju. Zadnji večer pred slovesom sta si iz dna src priznala medsebojno zaupanje in ljubezen, naslednji dan pa sta se poslovila, ne da bi vedela, da za vedno. (Str. 141)

»Kje je tisti čas,
ko sem bil pramenolas poet,
ko sem v rožnih ustih nosil cvet
in je kot cekin zvenel moj glas?«
Zunaj pa se je v pokrajini med Slivnico in Javornikom in čez rahlo vzvalovano gladino Cerkniškega jezera ves orošen razgrinjal pozni november. Bil je pozni november, pozni november za pesnika. (Str. 217)

Pesnik France Balantič je bil poslej navzoč na drug način, v uradno potrjeni javnosti. Vsekakor je bil tu, čeprav ne čisto tako kot Kosovel. Senca dosedanjih nasprotnikov, v prvi vrsti borčevske organizacije, se je vlekla še naprej, vendar je bila potisnjena ob stran, ker se je razmišljanje o pesniku preneslo na druge ravni, zlasti pa je bilo pomembno, da je Balantiča vzela v pretres stroka, da so ga presojali literarni zgodovinarji, slovenisti vseh generacij, kar je pomenilo, da je postal stalni predmet znanstvenega raziskovanja. (Str. 221)

Pesnik France Balantič pa je po dolgem romanju skozi čas naposled s svojo poezijo ostal sam. Vaško pokopališče ob Cerkniškem jezeru mu sije v neskončnost. Njegov pozni november se vrača kakor spomin, a v njem ostaja čisto sam. Bolj kot kdaj. (Str. 228)

Peter Kolšek: Čemu se je smejal France Balantič? Delo, Sobotna priloga, 21. 1. 2017