OD SEBE K TEBI
Skrbeti zase in za druge
Anselm Grün
18,90 €
Brez skrbi je ljubezen le čustvo, s skrbjo postane dejanje.
So skrbi res nekaj, kar nas le bremeni in česar bi se morali na vsak način znebiti? Skrb je vendar tista nit, ki nam od vrtenja okrog sebe obraz dvigne k drugemu. Skrb je okno, skozi katerega v ljubezni zagledamo sočloveka, naravo in samega sebe.
Misel na skrb za svojim hrbtom običajno vodi sestrsko družbo misli na bolečino, stisko in žalost. A brez starševske skrbi ne bi imeli lepega otroštva, brez skrbi moža ali žene bi razpadla partnerska vez, brez skrbi za dom bi živeli v hladnih in temnih hišah, brez skrbi za okolje se bomo še bolj utapljali v smeteh, brez skrbi za svojo dušo nas nihče ne bo mogel zares objeti in sprejeti.
Skrb naenkrat ni več breme, ampak ena tistih pomembnih stvari, ki tkejo človekovo bistvo. Skrb za druge je skrb za lasten blagor. Skrb je kot vprašaj, s katerim Bog zareže brazdo na polju naše duše. A s tem vprašanjem ne vrta vanj in ničesar noče na silo izvleči. Taka brazda le nežno odpre dušo za plodno seme, ki bo lahko vzklilo. Skrb za – trpeče, otroke, starše, družino, goste, zase, stvarstvo, dušo – je odgovornost. Odgovorni smo za drug drugega in odgovorni smo za ljudi, ki bodo v prihodnosti živeli na Zemlji.
Knjiga bo z izjemno človeško toplino patra Anselma prav vsakogar razbremenila teže skrbi. Odnose med starši in otroki, med sodelavci in med skupnostmi bo napolnila z ljubečo naravnanostjo. Pomagala nam bom spremeniti, kar je v naših močeh, in izročiti Bogu, višji sili, kar ni. K temu nas Grün ob koncu vsakega poglavja povabi s čisto konkretno gesto, navodili za naš osebni obred.
Samarijana ne obide samo sočutje, ampak se loti tudi dela. Sočutje spremeni v sodelovanje. Nekateri se kopajo v sočutju. In pri tem menijo, da drugim že pomagajo. Toda če krožimo samo okrog sočutja, nam to jemlje moči in drugim ne pomagamo. Sočutje moramo izraziti, sicer samo krožimo okrog sebe.
(Str. 31)
Starši se svoje skrbi za otroke ne bodo mogli nikoli čisto znebiti. To tudi ni potrebno. Njihova naloga pa je, da skrb, ki jih navdaja z bojaznijo in trpljenjem, spremenijo v skrb, ki je ljubeča in dejavna, in v ljubezen. Ta skrb se bo s starostjo otrok spreminjala. Če starši svoje odrasle otroke preveč obkladajo s skrbmi, imajo otroci občutek, da so šli starši predaleč. Sami želijo skrbeti zase. Nočejo večno ostati majhni. Toda če potrebujejo pomoč in zaidejo v stisko, so hvaležni za starševsko skrb, na katero se lahko oprejo.
(Str. 54)
Zemlja nas mora skrbeti, skrbeti moramo zanjo, da bomo lahko ljudje tudi v prihodnje na njej prebivali. Kot vedno, imamo tudi tu dve vrsti skrbi. Nekateri so negotovi, zaskrbljeni, tesnobni. Bojijo se za Zemljino prihodnost. Zato ponoči komaj zatisnejo oči. Toda za dobro prihodnost ne storijo ničesar. Skrb se mora izražati v oprijemljivem odnosu do stvaritve. Od besed moramo preiti k dejanjem, ne da nam strah zveže roke.
(Str. 106)