KAJ SPLOH HOČEM?

Ko se človek rodi, ima pred seboj veliko možnosti. Njegova naloga je izkoristiti svoje povsem osebne možnosti in tako oblikovati svoje bivanje. V odločitvi se človek zaveže in pride tako v nekakšno ožino. Posloviti se mora od številnih razpoložljivih možnosti. Tako oblikuje osebno zgodovino.

S takšnim razmišljanjem ima današnji človek težave. Najraje bi si pridržal vsa vrata odprta. Toda človek, ki se ne odloči in se ni pripravljen zavezati svojim odločitvam, ostane brezobličen. Ne razvija se. Kdor si pridrži vsa vrata odprta, bo nekoč stal pred samimi zaprtimi vrati. Vprašanje človekove sposobnosti odločanja ne meri le na njegovo moč volje, temveč navsezadnje na to, kako razume samega sebe. K človekovemu bistvu spada, da se z odločitvami zavezuje in tako oblikuje svojo zgodovino.

Kdor svoje zgodovine ne sprejme, ker jo želi imeti vedno odprto, ne bo rasel. Obtiči. Ostane neodločen. Po Tomažu Akvinskem je to v nasprotju s človekovim dostojanstvom. Ko se poročim, se zavežem. Ko grem v samostan, je to odločitev, ki me veže. Seveda pri vsej pripravljenosti za zavezo obstaja tudi izkušnja, da vez razpade. Vendar mogoči razpad ni razlog za to, da se sploh ne vežemo.

Človekovo odločanje po mnenju teologije teži »k nezamenljivemu in nepreklicnemu« (Metz 284). Človek mora izkoristiti »kairos«, ponujeno mu uro, »priložnost trenutka« (Metz 284). Tako preide iz razpršenosti v celovitost.