NEDELJA JE DAN ZA SREČNE LJUDI
Breda Pugelj
27,50 €
Izgubljeni ključi, najdeno upanje
Zaradi izgubljenih ključev se rodi nepričakovano, a odrešujoče prijateljstvo, ki začne odplavljati njun osamljen in otožen vsakdanjik. Tadeja in Jana se druga ob drugi soočita vsaka s svojo bolečino, družinskimi travmami, posledično pa tudi s čustveno prtljago v odnosih. A pravzaprav gre za zgodbo o upanju, ki bralcem kaže, da nikoli ni prepozno za nove začetke.
Tadeja je upokojena operna pevka, ki se je zaradi strahu pred ljudmi zaprla v svoj osamljen mehurček, vendar hkrati nenehno hrepeni po družbi – vsaj bežnega znanca, ki bi ga lahko prijazno pozdravila. Med sprehodi po parku jo pritegne mlada tekačica – študentka Jana, ki jo v primežu globoke žalosti držita travmatična izkušnja iz otroštva in tragična smrt bližnjega.
Ženski združijo Janini izgubljeni ključi, ki jih Tadeja prijazno vrne, a takrat še sploh ne slutita, kako korenito bosta vplivali druga na drugo. V njunih pogovorih se Tadeja spominja mladih let s »svojo zlato nono« in nedostopno materjo ter otroštva z odtujenim očetom. Jana izpoveduje bolečino lastne nemoči ob smrti bližnjega in obuja neprijetne spomine na zanemarjajočo mater ter odsotnega očeta, zaradi katerega je Janino odraščanje zaznamoval alkoholizem. Tadeja v misli prikliče boj s strašljivo boleznijo, drobce svoje gledališke poti in življenja v tujini, vznemirljive romance ter propadli zakon. Jana si v nekem trenutku zaželi, da bi bila Tadeja mati, kakršne nikoli ni imela, Tadeji pa se misel na to, da ji je Jana kot nekakšna hči, ki si jo je vedno želela, a ni mogla zanositi, zdi izjemno prijetna. Ob njunih dialogih, ki počasi brišejo sledi osamljenosti in žalosti, Jana poskuša umiriti tudi čustveni vrtinec v partnerskem odnosu in prerasti družinske kalupe.
Avtorica zgodbo subtilno prepreda s čustvenimi in miselnimi vzorci, ki bralca zlahka pritegnejo, saj so del univerzalne čustvene izkušnje. Pripoved kot celota pa pravzaprav ponuja odrešitev za vsak izziv: iskrene pogovore, četudi s samim seboj.
Tadeja za poobedek nima jabolka. Ni ji mar, da je pozabila na nakup. Še pomisli ne na jabolka ali svojo pozabljivost. Jih bo že kupila popoldne ali jutri. Zdaj njene misli krožijo okoli drugih napak, pomembnejših, najbrž usodnejših, ki jih je zagrešila v Janinih letih in jih nikoli ni poskušala popraviti. V odločilnih trenutkih se jih niti ni zavedala. Kdaj je njena pot zavila v napačno smer?
(Str. 91)
Jana še molči. Zdaj na vratu čuti njegove ustnice. Tako dobro ji denejo. Pogrešala je njegove nežnosti. Že nekaj časa. Ko je spoznala Davorja in se preselila k njemu, se ji je kdaj celo zazdelo, da z njimi pretirava. Kot otrok ni bila deležna ne nežnosti ne pozornosti. Središče njihovega doma je bil brat. Njemu so bile namenjene vsa mamina skrb in vse občudujoče besede. Mali Liljani in potem malo večji Jani se je zdelo, da niso bile vedno upravičene. A po tem, ko brata ni bilo več, je bilo še veliko huje.
(Str. 30)
Ampak letos? Mogoče bo Jana vabila vesela. In tudi njen Davor. Drugih dveh pa ne bo povabila. Ne zaupa jima, čeprav za to nima posebnega razloga. Takrat bo njihov nastop, ki ga je Jana omenjala, že mimo in okoliščine se bodo mogoče spremenile. Tadeja se bo potrudila, da bo razpoloženje sproščeno, kot je to doživela pred nekaj dnevi na praznovanju rojstnega dneva gospoda Janka. Samo trije bodo, taki dogodki so najbrž prijetnejši v večjem krogu. So majhne družine zanje prikrajšane? Danijela je nikoli ni povabila na družinski praznik, čeprav sta bili dobri prijateljici. Družina je pač družina in Tadeji se do zdaj to ni zdelo neobičajno. Ampak letošnji božič? Z Jano se mora o tem pogovoriti takoj.
(Str. 297)




