SPODBUDNE BESEDE

Ko sem na ulicah Antananariva videval tisoče ljudi, otrok, kako kar na pločnikih in trgih živijo od odpadkov s smetišča, sem bil ob tem tako ogorčen, tako zgrožen nad to razčlovečenostjo, da sem si rekel: »Tu je treba takoj nekaj narediti.« Zbral sem nekaj teh izobčencev, ki so se želeli rešiti nedopustne revščine, ki je trajala že vse predolgo. Tako se je leta 1989, v baraki iz kartona in plastike, začela pustolovščina neverjetnih razsežnosti in nastalo je združenje Akamasoa – Dobri prijatelji.

Na Madagaskarju dosedanjim vladam ni uspelo zmanjšati revščine. Najrevnejši morajo še vedno čakati na rešitev svojih težav. Zanje se nikoli nikomur ne mudi. Premagala jih je revščina in družba jih je zavrgla. Postali so žrtve nasilja, se znašli brez zavetja in preostalo jim je le še to, da skušajo kot živali preživeti na ulicah in smetiščih. Vsem tem ljudem, ki so trohneli v nepopisni bedi, smo rekli: »Če imate v svojem telesu vsaj še iskrico življenja, se lahko poberete, zmožni ste omogočiti boljšo prihodnost svojim otrokom; usodo lahko vzamete v svoje roke.«

Že od začetka sem jasno povedal: »Nisem vam prišel delit pomoči, nimam denarja, da bi vam ga razdeljeval, lahko pa vam dam delo. Skupaj bomo ustvarili delovna mesta, majhne zadruge, delovišča, morda celo manjša podjetja. Preveč vas cenim, zato vam nočem le deliti pomoči.« Danes lahko govorimo o čudežu, ker smo si drznili kljubovati usodnosti. Ta čudež so omogočili mednarodna solidarnost in ljudje dobre volje, ki so zaupali v naš načrt. V štirinajstih letih smo zmogli povrniti človeško dostojanstvo tem izobčencem zato, ker smo bili ob njih in smo jim bili vedno pripravljeni posvetiti čas, ki ga je vsak od njih potreboval. Zares smo jim prisluhnili in jim takoj pomagali. S takšnim ravnanjem smo si postopoma pridobili njihovo zaupanje in tako so danes postali naši pravi prijatelji. Počasi so ti ljudje spet dobili veselje do življenja. Izkazali so izjemen pogum in kljub vsem težavam nadaljevali zastavljeni načrt.
Drug drugemu moramo pomagati in nedeljsko jutranje bogoslužje, ob katerem se vsi zberemo, nam vsem daje polet in veselje, ki ju potrebujemo za spopadanje z vsakodnevnimi težavami.

V Akamasoi smo želeli uresničiti enako življenje kot povsod drugod: ustvarili smo plačana delovna mesta. Za razmeroma majhen denar smo sezidali 17 vasi, s prihodom brezdomcev pa si je opomoglo še 82 okoliških vasi, saj smo zgradili tudi osnovne in srednje šole, zdravstvene domove, policijske postaje, športne objekte, kmečke zadruge. Uspelo nam je navdušiti in prebuditi te povsem nedejavne vasi. Kraj je postal zgleden primer razvoja podeželja. Posebej smo poudarili tudi skrb za okolje: šolarji so zasadili petdeset tisoč dreves, zanje skrbijo in jih ob petkih redno vzdržujejo. Vzgoja je naša prednostna naloga: otrokom skušamo posredovati orodja, ki jih bodo opremila za razmišljanje, odločanje, zavzetost in solidarnost. Otroci Akamasoe (zdaj jih je že več kot devet tisoč), ki so se rodili v nasilju in jim je nasilje pomagalo preživeti, zdaj živijo v ozračju miru in vedrine, ki preseneča naše obiskovalce. Postali so vzor za otroke drugih šol. Kadar se turisti udeležijo naše nedeljske maše, pri kateri se zbere teh več tisoč otrok, se jih globoko dotakneta njihovi navdušeno sodelovanje pri petju in veselje do življenja. Tudi če kdo k nam pride s kamnitim srcem, lahko od nas odide le s srcem iz mesa.

Če boste kdaj prišli na obisk, vas bodo ti otroci, ki so prej prosili vbogajme, povlekli za roko in vam rekli: »Dober dan! Kako ti je ime?« So pa še drugi otroci, ki jih je treba rešiti. Naša navzočnost, naša beseda, naši nasveti še niso uspeli spremeniti miselnosti celotnih družin, ki so še vedno navajene na to, da si hrano iščejo med odpadki – tudi za ceno življenja. Človek se vsemu privadi, tudi najslabšemu. Dobra beseda ni vselej dovolj, zlasti kadar je družina preveč podvržena slabim razvadam. V tem moramo prepoznati klic na pomoč, klic po dostojanstvu človeškega bitja, ki je bilo vse predolgo ponižano. Ker hodimo tja, kamor nihče noče – k najrevnejšim –, sta državna in mednarodna solidarnost nujni. Pravičnost, delitev in ljubezen so edina pot za obnovo človekovega dostojanstva, prav tako pa tudi mir med ljudstvi in narodi!

(Iz avtorjevega Uvoda)

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=22176

Zadnje ­delo priznanega slovenskega misijonarja Pedra Opeke združuje misli z njegovih predavanj po Franciji. Opeka, ki si že več kot 25 let prizadeva za boljše življenje najrevnejših (predvsem uličnih otrok) na Madagaskarju, pripoveduje o združenju Dobri prijatelji, s pomočjo katerega je zgradil bivališča, šole, bolnišnice in drugo potrebno infrastrukturo ter ustvaril nova delovna mesta za revne. Poudarja, da so tisti najbolj zaničevani že zdavnaj pokopali vse upe, zato je treba v njih obuditi veselje do življenja. Pri tem lahko pomaga vsak, saj se ravno v solidarnosti, ljubezni in sočutju do bližnjega skriva ključ do mirnega, pravičnega in dostojanstvenega bivanja za vse ljudi tega sveta.

Kristina Sluga (Bukla 104, © Bukla)