MAVRIČNA ŠKOLJKA

Miroslav Košuta (prejemnik velike Prešernove nagrade za življenjsko delo - 2011), sicer razigrani, nemalokrat hrupno šegavi Sredozemec in našpičeni hudomušnež, potuje skozi življenje s svojo široko svetlo dušo, a je kdaj utopljena tudi v otožnosti in domotožnosti, v iskanju nedosežne pravičnosti, vendar vselej tipajoča in romajoča po sledi za zavetnim, toplim, spodbudnim. Nemalo njegove poezije se zadržuje v območju samospraševanja in kdaj nostalgičnega spogledovanja s samotnostjo. Miroslav Košuta je ustvarjalec, ki ceni iskreno prijateljstvo in pristnost odnosov in ki je občutljiv za človeško dostojanstvo. Temu gre v korak močna navezanost na slovenstvo, tako izpostavljeno na svojem robu, zato pa tudi ne prevelika navdušenost za prelahkoten multi-kulti na tem občutljivem geografskem prostoru.
V Košutovem ustvarjanju je mogoče zaznati dva izrazitejša izrazna pola: tistega poetičnega ter tistega, ki se polni iz radoživosti, prešernosti, tudi našpičenosti in ki more računati na vsaj enako odzivnost bralstva. Če se torej v njegovi poeziji na eni strani lahko zamaknemo v vznemirljivo čarnost obmorske krajine, tako rado zavito v otožnost, skoraj malosrčnost, ki pa ju nam celincem nekoliko povzdiguje obilje mikavnih podob, se po drugi strani lahko namuzamo ob književnikovih neugnanih hudomušnostih in domiselnostih, žlahtnih in nemalokrat tudi sočnih zabavljivostih, ki jim lahko sledimo v Mavrični školjki. Pisala jih je roka neugnanega nabriteža, vendar obzirnega zafrkljivca, blagohotno posmehljivega puščičarja, čisto drugačna od tiste, ki si je v drugih pesmih najpogosteje zastavljala bivanjska vprašanja, se tesnobno vznemirjala ob dogajanjih z rojaki v Italiji ali zamaknjeno koprneče segala v svet ljubezni, sicer gonilne sile Košutovega ustvarjanja. (Iz spremne besede Andreja Arka)