KINO Z MUCO INO

Sodobna in hkrati večna téma – v večni, tudi sodobnemu (malemu) bralcu ljubi pesniški formi in … prikupno mačji podobi. Bina Štampe Žmavc v najžlahtnejši maniri nadaljuje tradicijo balad in romanc, kot so prejšnje rodove spremljale s Prešernovim Povodnim možem in Kovičevim Mačkom Murijem, in jo nadgradi z dodajanjem prepoznavno svojih komponent zgodbe v zgodbi in izvirnih neologizmov. V sodelovanju s slikarko Kristino Krhin sta ustvarili dovršeno mojstrovino, ki se je bodo razveselili otroci in odrasli.

Od kitice do kitice, od verza do verza, ki v iskrivo ustvarjalnem besednjaku nizajo pripoved, se s Pinom in Ino odpravimo v kino: z njima se muzamo in trepetamo, ko skupaj vstopamo v novo zgodbo. Uvodni galantno-plesni takti komajda dajo slutiti napeto zgodbo – pravo pravcato krimi-mijav-ko –, ki se bo odvrtela pred zbrano druščino. Pester nabor junakov, ki v zgodbi nastopajo, daje polet otroški domišljiji, ritmizirano glasbeno ozadje ton pripovedi, dodelane ilustracije pa še dodatno pritegujejo pozornost malega občinstva. In čeprav je na nogah sam cvetober mačkonov, sploh ni izključeno, da se pozornosti vrlih mišjevarstvenikov sem in tja ne bi navihano izmuznila kakšna miš!

»Muce predejo. Dlačke topline, tačke bližine, klobko tišine. Predejo čas. Za koliko muc časa je dolga klobka našega življenja, ostaja skrivnost. Ko pa se ozrem nazaj, vidim, da so najpomembnejša obdobja mojega zaznamovale muce: muca Mica, muca Šnuka, muca Tačka, maček Mustafa, muca mojega pisanja Maks, še ena Šnuka, potepuhec Mik Baron, muca moje najgloblje samote Ina in zdaj muca Tiara in srečno rešeni najdenček Cofek. In seveda tista najbolj bela, čudežna Bela mačica pesnika Daneta Zajca, ki se je na šapkah stihostišja beline dotaknila globine mojega hrepenenja in tam tudi ostala. In se zmeraj znova vračala na najbolj skrivnostne in čudežne načine. Včasih kot čisto resnična, živa bela mačica kar od nekod, ki se je primucala ob rožni grmiček na vrtu. Ali kot tista snežno bela potepuhka, ki se je nekoč na sprehodu prismukala ob moje noge in znova odšla, kdo ve kam. Naslednji dan pa je iz Varšave prišla čudovita novica, da sem prejela nagrado J. Korczaka za pravljico Muc Mehkošapek. Zato se mi vse bolj dozdeva, da so klobke časa, ki jih predejo muce, mnogokrat prijaznejše od tistih, ki jih tiktakajo ure. Ne odlašajte torej in si privoščite tisto znamenito ZA ENO MUCO ČASA in odmucajmo skupaj s Pinom in muco Ino v Kino z muco Ino.«

Bina Štampe Žmavc