IZBRANA PISMA

Knjiga je moje življenje, moja hrana, moja prihodnost

Doslej odkrita in zbrana pisma Dostojevskega v akademski izdaji zbranih del obsegajo pet zvezkov. Slovenski izbor kljub skromnemu obsegu 90 pisem poskuša biti reprezentativen: vsebuje kronološko razporejena pisateljeva pisma različnim naslovnikom iz vseh življenjskih obdobij, ki pa so prevedena v celoti: beremo jih neokrnjena, v njih se bistveni uvidi prepletajo z vsakdanjim življenjem, pisateljevimi težavami in skrbmi.

Pred branjem tujih pisem naj si bralec zastavi vprašanje o etiki spomina. Dostojevski namreč v enem od pisem opozarja: »Treba bi se bilo pogovarjati iz oči v oči, da bi bilo z obraza mogoče prebrati dušo, da bi se srce izrazilo v zvokih besede. Ena sama beseda, ki jo izrečemo z gotovostjo, popolnoma iskreno in brez omahovanja, iz oči v oči, v živo, pomeni veliko več kot pa na desetine popisanih listov papirja.« In ko sam prebere katero od svojih napisanih pisem, se zgrozi in prosi: »Ne obsojajte me.« To je verjetno najboljši napotek tudi za nas, nepovabljene bralce tujih pisem.
Izbrana pisma Dostojevskega so namreč prijateljsko izpovedna, v njih Dostojevski govori o sebi in svojih doživljanjih, obravnavajo pa tudi kakšen idejni, ideološki ali zgodovinski problem, v njih avtor odgovarja na temeljna življenjska vprašanja, za kar ga pogosto prosijo bralci Dnevnika pisatelja – a tudi pri tem Dostojevski odgovarja, da na taka temeljna vprašanja »lahko odgovori samo življenje v vsej svoji celovitosti.«
Dostojevski je zelo rad prejemal pisma, še zlasti ko je bil prisiljen pred upniki v domovini pobegniti v Evropo – takrat so ga pisma iz domovine »poživljala«, čakal jih je »kot nebeško mano«. Nasprotno pa je bilo pisanje pisem zanj prava muka, in sicer predvsem zato, ker je v pismu »vse bolj abstraktno«. Z odgovori je pogosto zavlačeval, zato je večino pisem začel z opravičevanjem, češ da ni imel časa, da je bil bolan in podobno. O literarnih načrtih je pisal redko, pa še to predvsem urednikom revij. Po drugi strani pa pogosto govori o literarnih delih drugih pisateljev in ob tem razvija svoje razumevanje umetnosti, realnosti, realizma in fantastičnosti.
Ker so pisma nekaj, česar pisatelj izvorno seveda ni pisal za objavo, sta temu primerna tudi jezik in slog; Andre Gide v eseju o korespondenci Dostojevskega pravi: »Jezik teh pisem je pogosto zamotan, okoren, nepravilen, in Bienstocku [rusko-francoskemu odvetniku, pisatelju in prevajalcu] smo hvaležni za to, da se je popolnoma odpovedal umetni prefinjenosti in se ni trudil popraviti te tipične brezobličnosti.« Izviren slog Dostojevskega, njegovo datiranje, na videz nenavadna ločila in register ohranja tudi prevajalka v tej izdaji, saj tako beremo kar najbolj avtentične vsebinske, jezikovne, stilistične in ritmične razsežnosti izvirnika.