ZLOČIN IN KAZEN

In ali res misliš, da sem šel tja kakor bedak, brezglavo? Šel sem kakor bister človek in prav to me je pogubilo! In ali misliš, da na primer nisem vedel vsaj tega, da pravzaprav niti nimam pravice imeti oblast, če se kar naprej sprašujem, ali imam pravico imeti oblast. In če si zadam vprašanje, ali je človek uš, potem človek najbrž ni uš zame, ampak je uš za tistega, ki na to še pomisli ne in ki si na svoji poti ne zastavlja vprašanj … Če sem se toliko dni mučil s tem, ali bi Napoleon to storil ali ne, sem torej jasno čutil, da nisem Napoleon … Prestal sem vso muko vsega tega blebetanja, Sonja, in sem se je hotel znebiti enkrat za vselej: hotel sem ubiti brez kazuistike, Sonja, ubiti zaradi sebe, samo zaradi sebe! Pri tem nisem maral lagati niti samemu sebi! Nisem ubil zato, da bi pomagal materi – to je neumnost! Nisem ubil zato, da bi postal dobrotnik človeštva, potem ko pridobim sredstva in oblast. Neumnost! Ubil sem kratko in malo zaradi sebe, zaradi samega sebe: v tistem trenutku mi je bilo najbrž vseeno, ali bom postal dobrotnik kogar koli ali pa bom vse življenje kakor pajek lovil vse ljudi v svojo mrežo in vsem izsesaval žive sokove. In predvsem nisem potreboval denarja, Sonja, ko sem šel ubijat; bolj kakor denar sem potreboval nekaj drugega … Zdaj vse to vem … Razumi me: če bi šel po isti poti, umora mogoče ne bi ponovil nikoli več. Moral sem zvedeti nekaj drugega, nekaj drugega me je napeljalo k temu: takrat sem moral ugotoviti, in to čim prej, ali sem uš kakor vsi ali sem človek. Bom zmogel prestopiti mejo ali je ne bom zmogel? Si bom upal skloniti se in pobrati ali ne? Ali sem trepetajoče bitje ali pa imam pravico …
(Strani 530–531)