ZIMSKI ZAPISKI O POLETNIH VTISIH
Fjodor Mihajlovič Dostojevski
23,00 €
Dostojevski in dokument časa
Zimski zapiski o poletnih vtisih so več kot potopis in manj kot literarno delo; dr. Urša Zabukovec jih v spremni besedi označi kot »literariziran, ironično obarvan filozofsko-antropološki esej«. Dostojevski v njem predstavi svoje razmišljanje o Evropejcih, ki si ga je izoblikoval na potovanju po Evropi leta 1862.
Esej Zimski zapiski o poletnih vtisih je Dostojevski prvič objavil leta 1863 v februarski številki revije Čas (Vremja), ki jo je tudi sam urejal. Napisal ga je po vtisih s potovanja po zahodni Evropi, kamor se je odpravil junija 1862. Čeprav strokovna javnost delu, ki v središče postavlja politično, versko in družbeno tematiko, ne priznava večje umetniške vrednosti, esej predstavlja pomemben dokument časa, ki nam omogoča vpogled v idejno, miselno ozadje enega najpomembnejših avtorjev 19. stoletja. Mnogi menijo, da so Zimski zapiski osnutek kasnejših, precej uspešnejših Zapiskov iz podzemlja (Записки изъ подполья, 1864).
V Londonu sem videl še eno podobno množico, ki je v takšnih razsežnostih prav tako ne boste videli nikjer drugje. Podobno svojevrsten spektakel. Kdor je bil v Londonu, je šel gotovo vsaj enkrat ponoči na Haymarket. To je četrt, kjer se ponoči na nekaterih ulicah gnete na tisoče prostitutk. Ulice razsvetljujejo plinski snopi, o kakršnih se nam pri nas niti sanja ne. Na vsakem koraku čudovite kavarne, polne zrcal in zlata. To so zbirne točke in obenem zatočišča. Kar strah vas je, ko vstopate v to množico. In kakšna čudna mešanica je to: tu srečate tako starke kot lepotice, pred katerimi samo osupli obstanete. Na vsem svetu ni tako lepih žensk kot v Angliji. Vse to se težko gnete na ulicah, na gosto, na tesno. Truma nima dovolj prostora na pločniku in preplavi vso ulico. Vse to išče svoj plen in z brezsramnim cinizmom napade prvega mimoidočega. Tu so čudovite drage obleke in skorajda cape, velike razlike v letih, vse na enem mestu. V tej grozljivi trumi se opoteka pijani berač, sem zatava tudi aristokratski bogataš. Sliši se preklinjanje, prepire, vabljenje in tihi, mamljivi šepet še sramežljive lepotice. Kakšna lepota!
(Str.: 50–51)