HEKABA

Hekaba sodi med besedila, ki jih je George Steiner označil za »absolutne tragedije«, zelo redke, ker so komajda znosne. To so umetnine, utemeljene na prepričanju, da so ljudje vsiljivci v stvarstvu in da jih čaka v njem nezasluženo, nerazumljivo in arbitrarno trpljenje. Prav igra, ki se začne sredi človeškega razdejanja po končani trojanski vojni z monologom duha mladega kraljeviča, ki ga je ubil in oskrunil družinski prijatelj, ter se po mučni vrsti zverinskih zločinov konča v kakofoniji medsebojnega obtoževanja, je prepričljiva kandidatka za najtemačnejšo med ohranjenimi grškimi dramami.

Nekdanja trojanska kraljica Hekaba, ki jo po grškem razdejanju njenega mesta ter izgubi moža in večine otrok skupaj z drugimi ujetnicami čaka pot v suženjstvo, se mora v njej nenadoma soočiti z zrcalno podobo svojega nekdaj srečnega življenja. Dogajanje, ki se geografsko odvija nasproti trojanskih ruševin, v robni polotoški krajini na meji med kopnim in morjem, med Azijo in Evropo, med vojno in mirom, je filigranska psihološka študija človeškega značaja v krizi in krhkosti človeških razmerij, ki so njena posledica. Najbolj pretresljivo je, da se preobrazba ne konča pri odnosih, temveč poseže v samo junakinjino notranjost; v mučnem procesu, ki bi ga lahko imenovali »ponotranjenje zatiralca«, se tudi sama Hekaba iz žrtve spremeni v maščevalko, ki v okrutnosti celo prekaša lastne mučitelje.

Evripidova Hekaba, ki jo je Erazem Rotterdamski evropskemu občinstvu v latinski prepesnitvi odkril že pred dobrega pol tisočletja, se v slovenščini tokrat predstavlja prvič. Zrcalo izvirnika ponuja izziv tako prevajalcu kot bralcem, ki jih vznemirja pretanjena večpomenskost Evripidovih stihov – in jih hkrati priteguje vsakič nova terra incognita, skrita za platnicami slovarja.

Prevod in spremna beseda: dr. David Movrin.