EPIGRAMI

V knjigi Janeza Menarta Epigrami sobivajo Menartove »literarne karikature « in Rogljevi »likovni epigrami« kot ogledalo nekega čisto konkretnega časa …

Epigramatik ne more biti vsak. Tudi dober pesnik je lahko slab epigramatik. So značaji, mili in dobri, so pesniki, zasvojeni s svojo bridkostjo ali posvečeni v svojo vizijo, in ti ostajajo zunaj ostrine epigrama.

Janez Menart je epigramatik, kot se spodobi. Obdarjen s humorjem in s satiro, po značaju načelen, oster in nepopustljiv, po slogu natančen, vnet za popolnost, jasnost, zmeraj za dober, čist verz, je bil od usode, narave in muz določen, da bo mojstril slovenski epigram.

(Tone Pavček)

Slikarja Bineta Roglja, podobno kot Menarta modernistični prijemi v slikarstvu, niso hoteli/mogli prevzeti, saj je na stenski časopis kot študent likovnik ob kubistično podobo drevesa pripisal Prešernove besede Ne vem kako, ne vem zdaj, kam nazaj ne smem, naprej ne znam …

Ob tem spoznanju pa je nevede našel usmeritev za odzivanje na svoj čas v javnosti, po kateri Bineta Roglja pozna sleherni Slovenec: karikaturo – z besedami, morda z napisom ali največkrat brez; naj gledalec iz likovnega epigrama kar sam izlušči naperjeno puščico.

(Jože Faganel)

Izbral in uredil Tone Pavček. Ilustriral Bine Rogelj.