DNEVNIK 1953–2000
Janez Menart
Razprodano
Ni na zalogi
Dnevniki Janeza Menarta se razpredajo od zgodnjega leta 1953, ko je bil še študent, pa vse do konca minulega stoletja.
Po Menartovi smrti (2004) in ob urejanju njegove zapuščine seveda ni bilo mogoče spregledati njegove obsežne dnevniške bere v številnih beležnicah. Pri tem je zanimivo, da pesnik, ki je bil sicer zelo zgoden privrženec in praktični uporabnik računalniškega pisanja, pri svojem dnevniku nikoli ni hotel uporabiti tega pripomočka. Vse svoje dnevne beležke je izpisal ročno. Ob natančnejšem pregledu je bilo treba najti in prebrati vse, kar sodi v ta okvir. Odločitev, da izbor objavimo, je bila seveda usklajena s pesnikovimi najbližjimi (predvsem z njegovo soprogo) in z založnico knjige. Izbiranja in priprave gradiva smo se lotili z mislijo na vsebinsko zanimivost in kulturnozgodovinsko relevantnost, pozorni pa smo bili tudi na jezikovno-stilistično podobo ter etično občutljivost besedila, ki ga objavljamo.
Izbral in uredil Mihael Glavan.
… Zunaj sije sonce, ki je staro, že zelo staro, in ki bo, kot vemo, sijalo še dolgo, zelo dolgo. Jaz pa sem star štirideset let; to ni posebno veliko. In tudi pred mano je le še bolj malo časa. Torej odpade vsaka primerjava s soncem. Morda odpade tudi zato, ker se sonce kljub svoji nakopičenosti energije (ali tistega, kar že pomeni E = mc²) ni nikdar zavedlo samo sebe, jaz pa sem se; in ki kljub vsemu ni moglo domisliti ničesar in nikdar napisati niti ene same črke O, ki je njegov simbol …



