VSAK IMA SVOJO ZGODBO – TA JE MOJA

Metka Klevišar in njena zgodba

»Kakor njena gladko polzeča beseda teče jezikovno korektno, a brez dodatnih ambicij, tako njene misli nevsiljivo uče bralca res preprosto sprejemati življenjsko situacijo, kakršna se ponuja, ustvariti, kar kliče čas in trenutna potreba skupnosti, in znati spuščati iz rok, recimo krmilo, ne v grenkobi, ampak v spoznanju, da smo le člen med mnogimi členi, gotovo nadomestljiv. Tihi zgled v viharnih časih!«

»Vse zgodbe so resnične, iz sveta okrog mene. Pripovedujejo tudi o meni, o mojem odnosu do življenja.«

Veliko človeške modrosti je zbrane v kratkih zgodbah, ki jih najdemo v vseh kulturah. Zgodba človeka nagovori, sproži v njem razmišljanje in ga opozori na nekaj, na kar morda dotlej ni bil pozoren. V strnjeni obliki mu pove več kot filozofska razprava. Aktualna je v določenem trenutku, v določeni življenjski situaciji. Bralca lahko opogumi in mu odpre nove razsežnosti. Ne ponuja receptov, ne moralizira. In vsaka zgodba je dragocena.

Za zgodbo si moramo vzeti čas. Dovolj je, če preberemo eno samo in počakamo, da vidimo, ali je ob njej zazvenela struna. Zgodb ne beremo kot roman, kot celoto. Morda se šele po dolgem času spomnimo nanjo.

V knjigi so trije sklopi zgodb: osebna zgodba, dnevni zapiski iz časa tik pred upokojitvijo in trideset izbranih prispevkov, ki jih avtorica objavlja v Družini.