TUKAJ SEM
Clélie Avit
Kratka predstavitev (278 KB)22,50 €
Čudeži se dogajajo, samo verjeti moramo vanje!
Roman, ki ga prebereš na mah, je leta 2015 nagrajeni prvenec mlade francoske avtorice. 29-letna alpinistka Elsa leži v bolnišnici v komi zaradi nesreče v gorah, mladi Thibault pa se po naključju znajde pri njej, ko se skuša izogniti srečanju s svojim bratom v sosednji sobi, ki je povzročil hudo avtomobilsko nesrečo iz malomarnosti. In potem Thibault kljub odsotnosti znakov življenja pri njej Else ne neha obiskovati …
Else nič več ne zebe, nič več ni lačna in ni je več strah, odkar se je zaradi nesreče v gorah znašla v komi. Thibault je izgubil vse zaupanje v svet okoli sebe tistega dne, ko sta se po bratovi krivdi smrtno ponesrečili dve nedolžni deklici.
Nekega dne se Thibault pomotoma znajde v Elsini bolniški sobi in se odloči, da si bo tam malo odpočil. In v tej napeti tišini med njima, ki je neprijetna tudi za nekoga v komi, se začneta Elsa in Thibault pogovarjati. Ne da bi čakala na odgovore drug drugega.
Zdi se, da je za Elso vse končano. Da se iz kome ne bo nikoli več zbudila. Vendar je tu nekdo, ki kljub slabim zdravniškim napovedim in Elsinim sorodnikom, ki so dvignili roke, verjame vanjo. Je samo tako obupan in osamljen ali je odkril nekaj, česar drugi ne opazijo?
Roman je prvenec mlade nekdanje učiteljice, ki je sodelovala na razpisu za mlade in obetavne avtorje. L. 2015 je bil nagrajen z nagrado Le Prix Nouveaux Talent. Pripoveduje o velikih življenjskih naključjih in upanju, ki dela čudeže, ter bralcem predstavi ganljivo zgodbo o lepoti nekega poznanstva in začetku neke ljubezni …
Spet sem sama.
Že dvajset tednov sem sama, od tega se jih zavedam samo šest. A kljub temu imam občutek, kot da to traja že celo večnost. Morda bi čas mineval hitreje, če bi več spala. Vsaj razmišljati bi nehala. Ampak nočem spati.
Ne vem, ali lahko kakor koli vplivam na svoje telo. Sem kot elektronska naprava, v stanju »delovanja« ali »mirovanja«. Sem najemnica lastnega telesa. In nočem spati.
Nočem spati, ker med spanjem nisem več niti najemnica, ampak zgolj opazovalka tega, kar sem. Opazujem vse te podobe, ki se vrstijo pred mano, in na noben način jih ne morem na hitro pregnati tako, da bi se prebudila, da bi globoko zadihala ali da bi se premetavala naokrog. Lahko jih samo opazujem, kako gredo mimo mene, in čakam, da bo konec.
Vsako noč je isto. Vsako noč iste sanje. Vsako noč podoživim dogodek, ki me je pripeljal sem, v to bolnišnico. In najhujše v tej zgodbi je, da sem se sama spravila v tako stanje. Sama. Jaz in moja neumna ledeniška strast, kot bi rekel moj oče. (Str. 7)
