SVETA HELENA

Čaščenje cesarice Helene je postalo sestavni del spoštovanja uglednih likov iz krščanske zgodovine že v prvih stoletjih (najprej na Vzhodu, nato še na Zahodu) in doživelo svoj razcvet v obdobju nastajanja krščanske Evrope. Njeno ime se je v več različicah razširilo v številnih krščanskih skupnostih, tudi na Slovenskem, kjer se kot krstno ime pojavlja od visokega srednjega veka. Posvečenih ji je sedemnajst cerkva (enajst podružničnih, šest župnijskih), od katerih je najstarejša iz začetka 13. stoletja, najmlajša pa iz srede 19. stoletja. Upodobitve sv. Helene navadno kažejo na njeno cesarsko dostojanstvo (krona) in na osrednji dogodek njenega življenja, ko je odkrila ostanke križa, na katerem je po izročilu umrl Odrešenik. Zato so z njenim imenom povezani predvsem kraji, kjer se je razširilo čaščenje svetega križa.
Knjiga Helene Štefanič nam z zgovorno besedo predstavi mesto cesarice Helene v življenju njenega sina cesarja Konstantina in v zgodovini Cerkve, njeno osebno vero in odnos do Kristusovega odrešenjskega sporočila, njena prizadevanja za bolj krščansko družbo in za umestitev Kristusovega oznanila v vsakodnevno življenje družbe njenega časa. Hkrati lahko spoznamo cesarico Heleno v krščanskih občestvih na Slovenskem, kjer je njen lik postavljen v sakralnih prostorih kot stalni del verskega izročila, in kot krstno zavetnico.
(Bogdan Kolar)