ŠEPET KRIŽPOTIJ

Slutnje šepeta v stvarstvu

Pesniška zbirka ponuja intimen uvid v stvarstvo in odnose, v katere je vpet človek. Pesniški jaz (z)more tako v stvareh okrog nas kot v križanju človeških poti zaslutiti šepet in ga na subtilen način vplesti v poezijo. »Slišati« stvarstvo, »občutiti« čas in ujeti odsev bližine (so)človeka so tako trije glavni motivi zbirke, ki jo umetniško zaokrožajo likovna dela umetnika Petra Abrama.

Če so odsevi bližine občutje, ki prežema avtorjevo prvo pesniško zbirko, je skupni imenovalec pričujoče pesniške zbirke slutnja šepeta v stvarstvu, ki nas obdaja, in v odnosih, ki nas zaznamujejo. Kjer se srečata človek in narava – prav na njunem križpotju – je mogoče zaslutiti subtilno sporočilo, občutje presežnega, ki ga pesnik zna mojstrsko ubesediti v svojih pesmih, pa naj bo to skozi metaforo ali nežne intimistične opise. Med nostalgijo, ki si nevsiljivo utira pot v razmišljanja o spominih, in občutjem časa, ki nezadržno beži, je prostor za dvig pogleda k Presežnemu.
A križpotja gre razumeti tudi kot konkretne prostore, kraje sreč(ev)anja in bogatenja. Tako pot v neznane svetove vselej prinese izkušnjo, ki se z leti izčiščuje v spomin, sobivajoč z nostalgično noto, hkrati pa odpira obzorja za razumevanje družbenih pojavov in konstruktov ne le drugje, temveč tudi v družbi, v kateri živimo. Pristen stik z naravo, a še zlasti s človekom (»Sreča se rojeva v bivanju, / v srečanju z modrim nebom /…/ Sleherni išče svoje ogledalo v srečanju /…/,« piše v pesmi Čas), je pesniku kot humanistu in zdravniku ideal, ki se mu zahodni človek ne bi smel odreči, čeprav se to vse pogosteje dogaja. Zdi se, da poezija Marka Pišljarja vabi tudi k temu: »Odpočij se na obrazih prijateljev, / nahrani se s pogledi razumevanja, / osrečijo naj te nasmehi, / besede, / ki so tebi namenjene« (iz pesmi Pozitiva).